Jesenovanje Čete divjega medveda

Ko se dnevi krajšajo, ko po zraku veter premetava odpadlo listje, ko babica začne kuhati čaj ... je čas za jesenovanje. Naša četa se je nanj odpravila med 16. in 18. novembrom, kar se je izkazalo za res dobro izbiro: izognili smo se tako dežju...

Naprej
Nazaj
Emonada
obljube2016
taborNOPP2014
taborIV2016
taborIV2016-2
zimovanjeIV2013
taborIV2014
rutke
SKVO
taborPP2014

Jesenovanje Čete divjega medveda

petek, 16. november – nedelja, 18. november 2012

Ko se dnevi krajšajo, ko po zraku veter premetava odpadlo listje, ko babica začne kuhati čaj ... je čas za jesenovanje. Naša četa se je nanj odpravila med 16. in 18. novembrom, kar se je izkazalo za res dobro izbiro: izognili smo se tako dežju kot tudi snegu, skorajda pa bi nam pobegnilo tudi sonce.

Višji vod in voditelji smo se že v petek popoldan z vlakom odpeljali do Zagorja, od tam pa smo se sprehodili do župnišča v Šentlambertu. No, ta sprehod je postal kar orientacijski pohod v temi in to brez zemljevida in kompasa. A kaj ko so bile z nami skorajzmagovalke Jakca! Dekleta so nas hitro in suvereno popeljala po dolgi poti, ki ji ni bilo videti konca (ker pač nismo imeli zemljevida!); mimogrede prehodili smo 8 km. Dekleta so že na vlaku povedala, da bi si precej skrajšali pot, če bi izstopili na železniški postaji Sava, a kaj ko smo voditelji hoteli scela izkoristiti vozovnice za vlak! Zaradi nepredvideno dolgega sprehoda je večerja še bolj teknila, možgani pa so se spočili in pripravili za napore po večerji. V manjših skupinah je višji vod predstavil »težavne situacije« v vodu: kaj narediti z izvidnikom hipohondrom, kako umiriti izvidnika vseveda, kako se soočiti z izvidnico »vedno ja« .... Ob primerni uri, kakopak, smo vsi zaspali, da bi naslednji dan lahko (spočiti) pričakali preostali del čete.

Kar se Janezek nauči ... Na podlagi izkušenj višjega voda je preostaneka čete izstopil na postaji Sava in precej hitreje prispel v Šentlambert. Sledil je slovesni kvadrat: predstavili so se novi vodniki, novi člani čete pa so izvedeli, kateremu vodu bodo pripadali. Vsi so prejeli lično izdelane zvezke, za katere so obljubili, da jih ne bodo izgubili, da jih bodo pridno uporabili in jih nasploh vedno imeli pri sebi. Sledil je orientacijski pohod po vodih, med katerim so si člani voda razdelili vodove funkcije, izdelali vodniško palico, pripravili zabavni večer in si skuhali kosilo – če so seveda našli spretno skriti hrano.

Pozno popoldan je bil čas za katehezo na temo prvega skavtskega zakona (»Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje!«) in za nogometni turnir ob soju baterij in avtomobilskih žarometov (hvala Jure!). Na svetu čete smo si nato postavili pravila, ki se jih bomo držali skozi vse leto. Ta pravila so naši kaligrafi napisali na umetelno izdelano Listino čete, ki smo jo ob soju sveč vsi podpisali pred cerkvenimi vrati.

V nedeljo je bil osredenji trenutek dneva maša, tisti pa, ki se v petek ali soboti niso najdeli dovolj palačink, hrenovk, gresa ali pudinga, so nestrpno pričakovali kosilo po maši (hvala, starši!). Med mašo so bili vodniki še uradno imenovani, prejeli pa so tudi vodniško palico, ki jo je izdelal njihov vod. Vsaka palica je bila edinstvena, kakor je pač vodnik, ki jo je prejel: če je palica zelo trda, to po eni strani kaže na vodnikovo trdnost, po drugi strani pa lahko opozarja na pomanjkanje notranje upogljivosti; če je palica zelo kratka, je to znamenje, da bo moral vodnik med opravljanjem vodniške vloge še precej zrasti ...

Z jesenovanjem je skavtsko leto res v polnem teku. Sedaj lahko samo še čakamo in upamo, da bo ta jesenska setev spomladi prinesla prve sadove.

Benjamin Bevc (duhovni asistent)