Prigode Zadnjega koščka noviciata ali Kako je naš noviciat dobil ime

Nekega lepega jesenskega popoldneva smo se člani Zadnjega koščka noviciata zbrali v Dravljah, zajahali Matijev oranžni clio ter odjezdili na Visoko pri Poljanah nad Škofjo Loko. Po večerji izpod rok dvornih kuharjev Tilna in Nine je sledila...

Naprej
Nazaj
Emonada
SKVO
taborNOPP2014
rutke
taborIV2014
taborPP2014
obljube2016
zimovanjeIV2013
taborIV2016
taborIV2016-2

Prigode Zadnjega koščka noviciata ali Kako je naš noviciat dobil ime

petek, 28. oktober – nedelja, 30. oktober 2016

dasd

Nekega lepega jesenskega popoldneva smo se člani Zadnjega koščka noviciata zbrali v Dravljah, zajahali Matijev oranžni clio ter odjezdili na Visoko pri Poljanah nad Škofjo Loko. Po večerji izpod rok dvornih kuharjev Tilna in Nine je sledila razburljiva igra pokra. Ker smo za to potrebovali veliko energije, smo pojedli dve čokoladi. Matija nas je kot izredno skrben voditelj opozoril na dejstvo, da zadnji košček redi, zato smo se vsi zavzeto trudili, da bi ga dobili. Nekateri osebki, predvsem Nina, so igro vzeli malo preveč zares. Po spletu komičnih dogodkov je Gašper med smejanjem Pio (po pomoti) zalil s polnimi usti čaja. Večer se je tako zanjo končal malo manj prijetno, ostali pa smo skoraj dobesedno umirali od smeha in dobili to fantastično idejo za ime našega noviciata. Pred spanjem smo si privoščili še bitko s povštri, med katero nam je postalo tako vroče, da smo pozabili na to, da bomo morali spati pri 0 °C. Sredi noči nas je nepričakovano zbudilo petelinje kikirikanje, le Peter je po naključju lahko v miru užival svoj lepotni spanec vse do jutra. hkbbkhjZjutraj smo se polni energije odpravili novim dogodivščinam naproti. Čeprav je zunaj sijalo sonce, smo se po nekaj igrah na prostem, ki nam jih je pripravila Marjanca, zopet odločili za poker, saj se od njega preprosto nismo mogli ločiti. Popoldne nas je obiskal duhovnik Primož. V zameno za hrano, ki nam jo je prinesel, smo se odločili, da ustrežemo njegovi želji in se, čeprav s težkim srcem, odpravimo na dolgo in razburljivo potovanje do cerkvice sv. Volbenka na daljni gori. Ob pogledu na lepa jesenska drevesa in tople sončne žarke smo tam imeli sveto mašo, pri kateri smo se zahvalili in prosili predvsem za naš noviciat. Nato smo se odpravili nazaj proti naši rezidenci, kjer smo zvečer ob ognju zaužili dobrote z žara. Večeru pa je piko na i dodal Matija s svojo presunljivo in nagovarjajočo katehezo o galebu. Ko smo že mislili, da bo druga noč potekala brez motečih dejavnikov, nas je Tilen ponoči oz. zgodaj zjutraj nežno prebudil iz sladkih sanj z neusmiljenim tolčenjem po loncih. Neprespani sotrpini smo se tako podali v zadnji dan našega druženja. Po zajtrku (in morda še eni igri pokra) smo izredno natančno pospravili vsak kotiček našega gradu, potem pa smo se odpravili proti domu. Kljub vsem grozovitim nezgodam, ki so nas doletele v pičlih treh dneh, smo člani noviciata na srečo še vedno živi in zdravi in se (tokrat brez sarkazma)  veseljem spominjamo neponovljivega in čudovitega jesenovanja. :)

Anja