IV poletni tabor 2020

sreda, 15. julij – sobota, 25. julij 2020

Prolog

Kljub ne posebej idealnim razmeram, ki so se v zadnjih mesecih pojavile v naši državi, smo člani Čete divjega medveda po mailu prejeli vabilo na desetdnevni shujševalni program, znan kot poletni tabor. Ker so bile iz zgoraj omenjenih razmer obljube odpovedane, naj bi te potekale kar na taboru, odpovedan pa je bil tudi dan staršev. Upam si trditi, da je bila večina udeležencev pred taborom precej živčna.

 

1. Prvi dan: Prihod v tabor
2. junija ob osmih zjutraj se je četa s spakiranimi nahrbtniki zbrala na trgu svetega Janeza Pavla II. Po nekaj minutah prenašanja vodovih skrinj in podobnih, za tabor potrebnih predmetov, smo se stlačili v avtobus in se odpeljali proti kraju, imenovanem Suhorje. Kraja sicer ni bilo na spregled, je bilo pa vsekakor zelo suho in vroče.

Ko smo malo po deseti prispeli na cilj, smo na drugi strani travnika zagledali še en tabor, ki je pripadal četi iz Dol – Dolskega. Voditelji so nas nemudoma obvestili, naj v drugi tabor ne hodimo, saj bi tako tvegali širjenje dobrega starega koronavirusa. Naročili so nam tudi, naj se razkrojimo in naj bomo pripravljeni na delo z orodjem.

Ko je bilo to opravljeno, so nam pripravili učno uro o pravilni uporabi orodja, nato pa nas poslali na prakso v gozd po material, iz katerega moramo postaviti vso taborno infrastrukturo.

Za ljudi, ki ne vejo, kaj ta pojem obsega:

• Jambor; najpomembnejši del tabora. Ko se jambor podre, je tabora konec.
• Vhod; da lahko v tabor vstopiš kot pošten skavt, namesto da bi se vanj priplazil iz gozda.
• Oglasna deska; nanjo lahko voditelji in izvidniki ter vodnice obešajo obvestila. Najbolj znana oglasna deska je seveda legendarni Čenčar. Novo (in trdnejšo) oglasno desko so nekateri imenovali Čveka.
• WC-ja; tudi njuno podrtje običajno pomeni zaključek tabora.
• Miza za vodo; nanjo se postavi sode z vodo, ki jo potem lahko natočimo v plastenke in pijemo.
• Umivalnica in pljuvalnik; kraj za umivanje zob.
• Ognjišče; za zabavne večere.
• Stopnice; niso obvezen del tabora, koristijo pa, če ima potok ob njem prestrme bregove.
• Koši za smeti;
• Most; tudi ta ni obvezen, a smo ga vseeno postavili, da bi lažje dosegli drugi breg potoka.
• Šotori; ti obsegajo deset šotorov za spanje in še tri šotore, namenjene shranjevanju hrane, orodja in drugih nujno potrebnih predmetov ter surovin. Šotore, namenjene spanju, je postavljal vsak vod zase, vigvam za orodje je postavljala ena od skupin, šotore za hrano pa tehnična.
• Kapela; v njej naj bi obhajali svete maše, a ker p. Primoža ni bilo, smo se morali v nedeljo zadovoljiti z besednim bogoslužjem.
• Stolp; za dvigovanje in spuščanje zastav. Dokončali smo ga šele sedmi dan.

Po prvem dnevu so stali vsi šotori, koši za smeti, miza za vodo, oglasna deska, vhod, umivalnica, stopnice in en WC. Ostalo smo dokončali drugi dan.

 

2. Drugi dan: Dan, ko se ne splača delati Molčečneža

Molčečnež je, kot verjetno veste, enodnevni izziv, ki si ga lahko zadaš med potekom tabora. Gre za to, da cel dan molčiš. Drugi izziv, ki ga po lanskoletnih pripetljajih nismo smeli opravljati, se imenuje Lakotnik, in ti omejuje število kalorij, ki jih smeš tisti dan zaužiti, na 0. Oba izziva sta zelo težka in ker nisem imel boljšega dela, sem se lotil Molčečneža.

Na mojo smolo je bil to dan, ko smo postavljali jambor, kar je priložnost, ki zahteva veliko koordinacije in posledično govorjenja.

Še posebej letos! David D. si je za jambor izbral kakih petindvajset metrov visoko smreko (in to svežo!), ki smo jo prvi dan podrli in prinesli do zanjo izkopane luknje.

Naj omenim še, da smo jo morali že prvi dan skrajšati za kakih sedem metrov, saj je bila reč še tako težka kake pol tone (verjetno več, op. prev.).

Dvigovanje jambora je edinstven dogodek, ki se ga udeležijo vsi prisotni izvidniki in vodnice. Zahteva tudi vso tvojo koncentracijo, tako da je težko misliti na bolj običajne stvari, kot je, npr., Molčečnež. Tako sem se ponudil, da odmaknem vrv, ki je bila vsem v napoto, in mojega poskusa je bilo konec.

Po drugi strani, jambor smo uspešno postavili in ponosno se je dvigoval 17 metrov nad našimi glavami. Bil je tako visok, da nismo mogli dvigniti zastav, saj je bila vrvica prekratka. Tako so voditelji preostanek dneva plezali po lestvi in podaljševanju vrvice, tačas pa smo si ostali postavili vodove kuhinje in se lotili kuhanja kosila.

Na tej točki smo bili nekateri (vsaj jaz) nekoliko zmedeni. Lani so voditelji že pred odhodom planili na nas s 'Kohoškimi ighami,' letos pa ni bilo nobene očitne teme. Tako so nam na večer drugega dne voditelji odigrali prvi prizor letošnje teme, rojstvo in otroštvo Roberta Stephenson-Smitha Baden-Powella, ustanovitelja skavtov. Baden-Powella (oziroma BiPi-ja) je igral voditelj Domen, ki se je morda malce preveč potrudil izpostaviti, da je bil Bi-Pi že kot otrok bistra buča, in ga v procesu predstavil kot zelo samozavestnega čudežnega dečka.

Kakorkoli že, Baden-Powell je predlagal kopanje, zato smo se odpravili do tolmuna in se kopali v ne posebej topli vodi. Ko smo opravili s tem, smo skuhali večerjo in se udeležili zabavnega večera, na katerem nam je Andreja prebrala odlomek iz biografije Baden-Powella, vodniki pa so nam predstavili igro, imenovano Kipar, pri kateri moraš nek par postaviti v čim bolj romantičen položaj, ne vedoč, da boš potem moral/a nadomestiti enega od likov.

Okoli enajstih smo šli spat.

 

3. Tretji dan: Skavti iz Dol – Dolskega so zelo zmedeni

Ponoči je deževalo, tako da smo bili stražarji zjutraj nemalo mokri, sicer pa je bila noč mirna. Po nekaj urah športne aktivnosti se je vrnil Baden-Powell, češ, da smo zdaj v vojski in bo kmalu prišel poročnik Češarek v obliki Matevža Drnovška.

Ta nam je ukazal, naj se postavimo v ravno vrsto, na hitro še pohvalil Baden-Powella in nas začel učiti korakanja. Po bolj šibkem prvem poskusu je ocenil, da bi nam koristil daljši pohod do reke, v kateri se bomo lahko še malo kopali.

Tako smo čez nekaj minut odkorakali iz tabora mimo skavtov iz Dol – Dolskega, ki jim ni bilo jasno, kaj nam je treba na pohodu korakati, in do mostu, kjer smo korakanje opustili in nadaljevali s prostim korakom.

Po kake pol ure hoje smo prispeli do reke, ki ni bila dosti toplejša od potoka. Eni so se tam kopali, drugi pa smo bili popolnoma zadovoljni s sedenjem na bregu. S sabo smo prinesli tudi žoge, ki so jih povodni možje in žene uporabljali za škropljenje soskavtov in soskavtinj.

Po dobri uri smo se odpravili nazaj (v drugo smer nismo korakali, ker je Matevž ostal brez glasu), mimo tabora Dol – Dolskega, katerega članov tokrat ni bilo na spregled, in nazaj v tabor. Tam smo, kot vsak dan, pripravili večerjo, nanjo povabili enega od voditeljev, imeli zabavni večer in šli spat.

Ponoči je pet članov čete kradlo zastave. Kraja zastav ali nočna igra je aktivnost, ki se dogaja ponoči in pomaga stražarjem, da se ne dolgočasijo. Namen nočnih straž je varovati tabor pred ljudmi ali živalmi, ki bi lahko vanj vdrli, a ker se to le redkokdaj primeri, lahko stražarjem postane dolgčas in so manj učinkoviti. Da bi imeli stražarji kaj delati, jim skupina do petih ljudi poskuša ukrasti zastave. Če jih stražarji pri tem ujamejo, jim morajo dati svoje rutke, ki so vredne eno točko, če pa napadalci uspejo ukrasti zastavo, je to ena točka za napadalce. Nočna zastava, ki je privezana ob jamboru, pa je vredna dve ali tri točke (pravila se malo spreminjajo).

Zaradi dobrega starega koronavirusa smo morali nočno igro nekoliko prilagoditi, in sicer tako, da so kradli drugi člani čete. To je pomenilo, da napadalci poznajo teren, po drugi strani pa je vsem jasno, da bo ponoči potekala kraja zastav, saj so napadalci na veseli večer ob ognju prišli oblečeni ko medvedi.

 

4. Četrti dan: Bivakiranje s pohodom

Četrti dan se je za nas začel ob šestih zjutraj. Rezultat nočne igre je bil 3 proti 3, tako da smo z napadalci le zamenjali zastave za rutke in nadaljevali z aktivnostmi.

Voditelji so v svoji neizmerni dobroti uganili, da si po včerajšnjem pohodu želimo še daljšega in nam dali petnajst minut časa, da spakiramo vse za dvodnevni pohod, znan tudi kot hajk. Tudi hajk je bil prilagojen na trenutno situacijo. Morali smo se čim bolj izogibati stika z ljudmi, prespali naj bi v bivaku, ne pri gostitelju, obisk trgovine pa je bil še bolj prepovedan. Da nam med hojo ni bilo dolgčas, smo dobili različne izzive in jih po poti opravljati. Ti izzivi so bili običajno nekaj v stilu: Prešteti vse znake ob cesti, Prešteti vse avte s tujimi registracijami, Prešteti vse pse, ki so nas oblajali… Voditelji so nato vsakemu vodu izročili hrano in plahto za bivak ter nas poslali na pot.

Na potepu se je vsakemu vodu zgodilo marsikaj zanimivega, a mislim, da je najbolj nenavaden dogodek pes, ki smo ga Kozorogi srečali v Kalu.

Bil je zelo nenavaden. Ko smo prišli mimo hiše, kjer je bil doma, nas je nemudoma oblajal in pritekel za nami. Ker je mahal z repom, se ga nismo posebej bali, nam je pa šlo zelo na živce, ko je skozi celo naselje skakal okoli nas, kot bi prvič po desetih letih spet uzrl svetlobo dneva. Nad vasjo je bila glavna cesta in seveda nam je pes sledil tudi tja. Zelo so ga fascinirali avti, in v svoji neumnosti se je začel poditi za njimi. Najprej se je zapodil za tovornjakom, ki bi ga skoraj zbil, tako da se je naslednjemu avtu raje umaknil in se usedel pod drevo, ki je stalo na drugi strani ceste. Nato se je vrnil nazaj k nam.

Kmalu je zagledal še en avto, ki je drvel naravnost proti njemu, pomislil; 'V tretje gre rado!' in se vrgel naravnost podenj.

Imel je srečo, da je avto peljal precej hitro in mu ni uspelo skočiti pred avto, temveč se je z glasnim pokom zaletel v sovoznikova vrata. Voznik avta se je začel ustavljati, da bi videl, kaj se je sploh zgodilo, pes pa jo je javkajoč odkuril v vas. Na hitro smo ocenili, da si je najbrž zlomil taco in najverjetneje dobil pošten pretres možganov. Na poti nazaj ga ni bilo na spregled.

Sicer pa je bil hajk zelo kratek v primerjavi s prejšnjimi leti. Lani smo imeli, če me spomin ne vara, okoli osemnajst kilometrov v eno smer. Letos so imeli nekateri vodi osemnajst kilometrov v obe smeri. Tako se je hajk pravzaprav spremenil v enodnevni pohod z bivakiranjem. Večina vodov je bila popoldne že zelo blizu tabora, Kozorogi smo se uspeli priplaziti celo v tabor, da smo lahko v potoku pomili posodo od večerje. Nato smo si postavili bivak in šli spat. Nekateri malo pred polnočjo, spet drugi okoli desetih.

 

5. dan: Izpiti in lov na divje svinje

Malo pred pol deseto uro, ko naj bi se vrnili v taboru, smo se vodi zbrali kakih petdeset metrov stran od vhoda in si pripovedovali o svojih prigodah. Ob točno pol desetih so voditelji piskali kvadrat in vsi smo zmagoslavno stekli skozi vhod v tabor, iz katerega smo bili zadnjih 27 ur izgnani.

Voditelji so kvadrat hitro razdrli in skupaj smo se prestavili v senco, kjer so vodniki voditeljem povedali poročilo hajka. Večina vodov ni imela večjih težav, le volkovi in antilope so se izgubljali po nekem hribu.

Menda naj bi po hajku potekalo neko zasliševanje glede hoje v trgovino, a tega letos ni bilo. Je pa potekalo zasliševanje glede čez leto pridobljenega skavtskega znanja, znano tudi kot skavtski izpit. Vsak je dobil indeks, ki ga je moral do štirih popoldne napolniti z ocenami. Med izpiti smo morali skuhati tudi kosilo in nanj povabiti voditelja, kar je zahtevalo nekaj dodatne organizacije znotraj voda.

Predmeti so bili sledeči:

• Vozli in vezave; narediti smo morali vezavo in štiri naključno izbrane vozle. Ocenjeni smo bili glede na kvaliteto vezave in znanje vozlov.
• Prva pomoč; dobili smo hipotetičen scenarij in razložiti, kaj za to situacijo predpisuje protokol prve pomoči.
• Bivakiranje; demonstrirati smo morali znanje, npr. šivanje šotork in izdelovanje klinov.
• Rastline; na travniku smo morali najti določeno rastlino, ali pa prepoznati rastline, ki nam jih je pripravila ocenjevalka.
• Osnove skavtstva; povedati smo morali molitev in obljubo, ter našteti zakone.
• Orientacija; v času pod dvajset minut smo morali opraviti orientacijski tek, ki so nam ga med hajkom pripravili voditelji. Rekord je bil 4 minute 48 sekund za fante in malo čez 5 minut za dekleta.
• Ognji; zakuriti smo orali ogenj in zažgati palčko debeline mezinca Petra Meršeta. Peter Merše ima zelo velike mezince.
• Delo z orodjem; pokazati smo morali, da znamo varno uporabljati različna orodja.

 

Tisti, ki naj bi dali obljubo, smo morali izpite nujno opraviti, tako da je bilo na nas še malo več pritiska, a smo izpite vsi opravili. Tudi pri ostalih so bile ocene kar dobre, je pa moralo nekaj ljudi izpite dokončati ali popravljati naslednji dan.

Nato smo nadaljevali s programom. Andreja nas je obvestila, da je Baden-Powell tekmoval v lovu na divje svinje in je osvojil pokal Kadir. Na osnovi tega športa so si izmislili igro, ki je šla nekako takole:

1. V igri je bilo dvanajst ekip po tri.
2. Naenkrat je tekmovalo šest ekip, od tega tri ekipe lovcev in tri ekipe svinj.
3. V vsaki ekipi lovcev sta dva člana predstavljala konja, eden pa človeka, ki je metal kopje in poskušal zadeti eno od devetih svinj.
4. Da je lovec dobil novo kopje, je moral sestopiti s konja, pri čemer so ga lahko svinje napadle.
5. Svinje so se morale ves čas plaziti po vseh štirih in če so ujele lovca, preden je splezal na konja, je bila ekipa lovcev izločena.
6. Vsi tekmovalci so morali biti bosi (ne vem, zakaj).
7. Vodi so lahko stavili na zmagovalca in za to dobivali fižole, ki so veljali za nekakšno valuto.

 

Igra je bila zelo zanimiva (še posebej za gledalce), dokler niso voditelji ugotovili, da vodi premalo stavimo. Zato so si izmislili novo pravilo, da morajo v finalu vsi vodi staviti, in sicer več kot dvajset fižolčkov. To nas je precej razjezilo in zato smo naredili to, kar vedno naredimo, ko voditelji zahtevajo, da v svojo škodo tekmujejo z drugimi, torej sodelovali. Domenili smo se, da bomo vsi stavili na isto ekipo svinj, ki jo bodo nato lovci pustili pri miru. To bi se nam skoraj ponesrečilo, saj ena od drugih ekip svinj ni vedela za ta dogovor in bi skoraj zmagali oni. Na srečo niso in učinek vmešavanja voditeljev v ekonomijo vodov je bil minimaliziran.

Na koncu so pokal Kadir osvojili Tadej E., Janez Pavel F. in Ambrož E., simbolično nagrado za najbolše svinje pa so dobili David D., Janez N. in Peter D.

Ker smo se za pokal Kadir borili tako dolgo, smo večerjo pripravljali skoraj do enajstih, tako da smo se morali odpovedati zabavnemu večeru (ali pa je bil zelo kratek, ampak mislim, da je bil odpovedan).

 

6. Šesti dan: Zaključek izpitov, priprava na obljubo in poroke

Šesti dan se ni dogajalo zelo veliko. Voditelji so nas po pregledu šotorov obvestili, da bo danes zaključevanje in popravljanje izpitov za tiste, ki jim to ni uspelo že prejšnji dan. Tisti, ki obljubljamo, smo imeli v gozdu pri kapeli kratek sestanek glede poteka obljube. Nato smo celo popoldne pripravljali ogenj za zvečer in kuhali večerjo.

Zabavni večer je bil prav imeniten, potekale so namreč skavtske poroke. Nanje je bil povabljen presvetli skavtski kardinal Rdeča Spalka (tako ga vsi kličemo zaradi rdeče spalke, ki jo ima ovito okoli ramen; njegova prava identiteta pa je seveda skrivnost), pomagal pa mu je vaški župnik Johannes. Pred poroko sta morala ženin in nevesta demonstrirati, da sta nanjo pripravljena, in sicer tako, da sta odgovarjala na vprašanja tipa: »Kateri od vaju je bolj izbirčen pri jedi?«, ipd.

Ko je bil kardinal zadovoljen, je poklical ženina in nevesto k sebi in ju vprašal: »Kaj želita od svete Cerkve?«

Običajno sta na to odgovorila s: »Poroko,« ali s podobnim odgovorom.

Nato je kardinal vprašal ljudstvo, če se s poroko strinjamo. Običajno smo morali za potrditev dvigniti eno od okončin (npr. levo nogo), ali pa narediti deset sklec.

Nato je kardinal naročil enemu od mladoporočencev, naj za njim ponavlja obljubo, ki je običajno šla nekako takole: »Jaz, ..., obljubljam, da bom svojemu možu ... zvesta v dobrem in slabem, dokler naju ne loči smrt ali pa kakšna druga poroka.«

 

7. Sedmi dan: Sklece, paintball in postavljanje poti preživetja

Zjutraj so voditelji izrazili svoje nenavdušenje nad čistočo tabora. In upravičeno; povsod so ležali ostružki in vrvice, nihče ni delal v za to namenjeni varni coni pri vigvamu, temveč smo špičili kole in puščali les ter orodje kar sredi travnika. To se na skavtih kaznuje in tako smo po pregledu šotorov naredili sedemdeset usklajenih sklec. To je bilo pravzaprav prvič, ko smo delali veliko količino sklec na taboru, kar pripisujem dejstvu, da so bili voditelji letos precej popustljivi. Videti je bilo, da so to opazili tudi oni, saj sem jih slišal govoriti o tem, kako nam bodo od zdaj vsak večer organizirali 'minutko za roke', torej večerno pumpanje. To so potem dejansko izvedli, ko so nekateri zamujali k zabavnemu večeru in je bila za to kaznovana cela četa. Dobra stara skavtska logika!

Ko je bilo to opravljeno, smo se razdelili v tri skupine. Ena skupina je v bližnjem gozdu igrala paintball (ki so ga voditelji poimenovali 'obleganje Mafekinga' (mesta, ki ga je BiPi branil pred Buri, čeprav je imel sedemkrat manjšo vojsko)). Drugi dve skupini pa sta pripravljali pot preživetja.

Pot preživetja je, kot že ime pove, pot, na katero se podajo mnogi, a jo prehodijo le redki. Mi smo delali predvsem vodni labirint in blatno jamo.

Vodni labirint je labirint, skozi katerega se moraš splaziti, a je pokrit s plahto in napol poln vode, tako da moraš skozi vodo tipati svojo pot ven in se pri tem seveda dodobra umazati.

Na koncu labirinta je blatna jama, ki je, kot ime pove, jama polna blata. V njej je pravzaprav zelo toplo in udobno, še posebej po mrzlih in ozkih tunelih labirinta. Natančnejši vpogled v pot preživetja smo dobili naslednji dan, ko smo jo dejansko opravljali.

Medtem, ko sta dve skupini garali na travniku, je tretja skupina igrala 'obleganje Mafekinga.' Pravila so bila enostavna: ena ekipa napada, druga brani. Če si zadet, dvigneš roke nad glavo in se čim hitreje umakneš iz bojišča. Igra traja deset minut in zanjo dobiš sto nabojev.

Skupine so bile razdeljene po starosti: Najprej najmlajši, na koncu pa višji vod in voditelji. Kot član višjega voda sem torej čakal zelo dolgo in bilo je vredno vsake minute. Odigrali smo štiri igre, čeprav smo nekateri odnehali že po treh. Domen, ki je igral Baden-Powella, je padel že med prvo bitko, kar je ustvarilo zelo zanimiv paradoks, glede na to, da je bila Baden-Powellova zmaga (ali vsaj preživetje obleganja) ključna za nastanek skavtov in posledično te situacije.

Mafeking je padel le enkrat, pa še to med igro neke druge skupine, ko ga je zavzel Vid Avšič, tako da smo se približno držali vsaj tega detajla iz skavtske zgodovine.

Ponoči nam je kradel noviciat (torej skavti, ki so pred enim letom odšli iz čete), a ker niso dobro poznali terena se je njihov napad končal neuspešno.

 

8. Osmi dan: Pot preživetja, obljube in prilika o česnu

Na osmi dan so potekale obljube, na katerih je osemnajst ljudi prejelo rutko stega Ljubljana 3, dan sam pa smo začeli adrenalinsko, s potjo preživetja.

Na pot preživetja smo se podali v skupinah po štiri in prisotnost je bila obvezna. Ko je človek nekaj časa pri skavtih, se navadi, da je svobodna volja iluzija, in da moraš na pot preživetja pač iti, čeprav bi bilo precej bolj zabavno gledati trpljenje drugih. Pot se je začela s tekom na smučeh (torej: vsi štirje člani ekipe smo imeli noge privezane na isti dve smučki, in čim hitreje smo morali priti do jambora ter dati Vincentu petko). Sledilo je pobiranje različno oddaljenih lončkov za Nutello, nato že prej opisani vodni labirint in blatna jama. Ker je bilo precej očitno, katera pot je prava, so voditelji dodali pravilo, da mora eden od članov skupine iti v nasprotno smer, tako da se mu morajo ostali umikati v slepe ulice. Po tem stresu se je prav prileglo nekaj minut blatne kopeli (Zala Č. je izjavila: »Jaz bi tu živela!«), nato pa smo se morali iz nje izvleči in se odpraviti po potoku navzgor, kjer nas je čakala naslednja preizkušnja, imenovana 'pujskanje'. Šlo je za plezanje po vrvi, kar je bilo zelo neprijetno, še posebej za gležnje, tako da smo se večinoma vlekli po vrvi z rokami, tačas ko smo imeli noge še v vodi (ki je bila seveda zelo blatna in nič kaj topla). Ko smo opravili s tem, smo se odpravili po potoku navzdol do naslednje postaje. Naša naloga tam je bila izogniti se vrvicam, ki so bile napete čez reko. Če ti ni uspelo, si moral iti z glavo pod vodo (ki ni bila nič kaj topla, blatna pa malo manj). Nato smo se odpravili gor v gozd za štabec, kjer smo morali z zavezanimi očmi slediti vrvi, ki nas je peljala skozi gozd do kuhinj. Zadnja postaja je bila skok v tolmun malo navzdol po potoku. Voda je bila, kot sem morda že omenil, blatna in nič kaj topla.

Ko smo opravili s potjo preživetja, je bil čas za kosilo in nato prvi obred obljub, imenovan jamčenje. Gre za to, da različni člani višjega voda jamčijo, da so tisti, ki obljubljajo, tega vredni. Stvar je potekala nekako takole: Domen ali Andreja sta vprašala: »Ali kdo jamči, da se lahko zanesemo na čast tega skavta/skavtinje (npr. Ambroža, Tima, Gaje, ipd.), da bo izpolnjeval obljubo?« Na to je eden od članov višjega voda odgovoril: »Da, jaz jamčim zanj.«

Nato so nam razdelili česen in vsak od obljubljajočih je moral zagristi vanj (vsak v svojega, seveda). To je simboliziralo neokusne preizkušnje, s katerimi se bomo spopadali na svoji skavtski poti. Nato smo preostanek česna delili s preostalimi člani svojega voda in mentorjem, ki naj bi nam pomagali pri premagovanju teh neokusnih preizkušenj. Zanimiva simbolika, bi bilo pa bolj praktično, če bi nam prej povedali, naj ne pojemo celega česna.

Ko smo pojedli česen, so nam voditelji pojasnili, da po vsaki preizkušnji pride nagrada in nam razdelili napolitanke. Vendar, so dodali, nam bo okus po neokusni preizkušnji ostal v ustih dlje kot okus po napolitankah. Nato so priliko o česnu zaključili in nam še enkrat pokazali, kako bodo obljube potekale.

Potekale pa so tako: Najprej smo izvajali klice, zmolili molitev in povedali vse, kar se običajno pove v kvadratu. Nato sta Domen in Andreja govorila vodnikom in vodnicam: »Vodnik/vodnica voda ..., v tvojem vodu so skavti ..., ..., ..., ki želijo obljubiti. Prosim, privedi jih.«

Vodnik ali vodnica nato privede svoje obljubljajoče v kvadrat. Tam jih Domen ali Andreja vpraša: »Kaj želite?«

Odgovorijo: »Postati skavt.«

Domen/Andreja: »Za koliko časa?«

Odgovorijo: »Če je Bogu všeč, za vedno.«

Domen/Andreja: »Ali veste, kaj pomeni biti človek časti?«

Odgovorijo: »Da, odkrito in pošteno si pridobiti zaupanje.«

Nato pokličeta vsakega skavta posebej in ta izreče obljubo. Dobi rutko ter se vrne na sredo kvadrata. Ko obljubijo vsi člani/članice voda, se skupaj obrnejo in prosijo svoje skavtske sestre in brate za pomoč pri izpolnjevanju obljube. Nato grejo nazaj v kvadrat in ponovno izvedejo klic voda.

Ko smo vsi obljubili, smo kvadrat razdrli s slovesno vogo.

Zvečer smo imeli zabavni večer in šli spat, vedoč, da nas naslednji dan čaka še ena preizkušnja.

 

9. Deveti dan: IV dan

IV dan velja za enega bolj sproščenih dni na taboru, če nisi tisto leto obljubil in ne delaš preizkušnje za ime. Jaz sem seveda padel v to nesrečno skupino in IV dan je bil zame precej manj zabaven.

IV dan je dan, ko voditelji za en dan odidejo iz tabora, nadomestijo pa jih vodniki in višji vod. To pomeni, da je pregled šotorov precej drugačen (letos smo vsem vodom dali same desetke), pa tudi, da vabljenje voditeljev na kosilo in večerjo ni taka reč, ker pridejo sami. Na IV dan se dela tudi zgoraj omenjene preizkušnje za skavtsko ime. Te preizkušnje pa so izgledale takole: Po kvadratu in pregledov šotorov so vodni ... khm ... voditelji piskali krog v senci in vsakemu dodelili preizkušnjo. Vida P. je dobila preizkušnjo, da mora vsakemu, s katerim se pogovarja, pokazati pravilno umivanje zob. Tim Z. je moral vsakega izvidnika in vsako vodnico vprašati vnaprej določena vprašanja in si odgovore zapisati. Janez Pavel se je našemil, da je izgledalo, kot da ima obraz na zadnjem delu glave (in tako tudi hoditi), poleg tega pa je moral vsako uro splezati na stolp in tam zapeti litanije Matere Božje. Vse preizkušnje so bile približno take.

Ko so nam razdelili preizkušnje, so nam dodelili delo. Pospraviti je bilo treba pot preživetja in en WC. Bili smo precej učinkoviti in smo vse pospravili do kosila, ki je bilo, kot se za IV dan spodobi, zelo dobro.

Popoldne smo še malo urejali tabor, še naprej opravljali preizkušnje in poslušali petje na stolpu. Postavljali smo tudi najbolj epski taborni ogenj v zgodovini stega Ljubljane 3 (najbrž ne, ampak bil je zelo dober – kot se za IV dan spodobi). Pridno smo delali do večera, ko so se vrnili voditelji in smo jim lahko razlagali, kakšne preizkušnje je dobil kdo. Za večerjo smo dobili zmrznjeno pico, ki smo jo morali pogreti v ponvi (bila je zelo dobra), nato pa smo se napotili k ognju, kjer so se preizkušnje zaključile.

Ko smo se zbrali ob ognju, nam je Teja na hitro naštela dvajset sklec zaradi zamudnikov (spet ta klasična skavtska logika – če ne najdejo kršitelja, kaznujejo celo četo, eden od nas je že pravi), nato pa smo prižgali ogenj in se umaknili par metrov nazaj, da nas ne bi scvrlo. Ogenj je bil res veličasten. Plameni so se dvigovali šest metrov visoko in iskre so letele visoko čez jambor (ki je bil že sam po sebi noro visok), ogenj pa je gorel še naslednji dan, dolgo po koncu zabavnega večera.

Glavna tema zabavnega večera so bile seveda preizkušnje in imena. S prižigom ognja so se končale dnevne preizkušnje, ki smo jih še enkrat opisali, začele pa so se večerne.

Te so bile ravno tako dokaj zoprne, še posebej nekatere. Nekateri so morali izmenjaje sekati nek hlod in držati plenk. Ambrož je postal naš Fitnes Guru in nam opisoval vaje za moč. David E. nam je moral opisati umetnost zmenkov in nam dati svoje nasvete na to temo.

Ko smo opravili tudi večerne preizkušnje, nas je čakala 'nagrada,' v obliki ne posebej okusnega zvarka, ki so nam ga pripravili vodniki. Ko sem Davida D. pozneje vprašal, kaj je bilo v njem, je odgovoril: »Vse!« Klara D. je omenila zobno pasto, vse sorte začimb in naravno omako piščanca. Stvar je bila odurna. je pa pomenila zaključek naših težav, saj smo bili zdaj pripravljeni, da dobimo ime.

Imena so bila letos zelo posrečena. Menda so jih vodniki izbirali tako, da so na naključni strani odprli slovar, postavili prst na naključno mesto in preverili, če je beseda ustrezna. Koncept se mi zdi nekoliko nenavaden, saj te slovar ne pozna tako dobro kot soskavti, a nad svojim se nikakor ne nameravam pritoževati.

Ko so bila imena podeljena, smo določili straže in se po dolgem dnevu končno odpravili spat.

 

10. Deseti dan: Uradni zaključek tabora

Neuradno pravilo, ki sem si ga morda izmislil, a po navadi velja: na vsakem taboru dežuje. In deseti dan tabora se je zgodilo prav to. Imeli smo ravno dovolj časa, da podremo šotore, še zadnji WC in še nekaj drugih stvari, preden se je ulilo. Ker nismo vedeli, koliko časa bo dež trajal, smo v gozdu iz plaht naredili streho in čakali tam, dokler ni dež ponehal. Nato smo ob jamboru, ki je še vedno stal, čeprav res ne bi smel, še zadnjič postavili kvadrat, v katerem so voditelji podelili veščine in še nekaj zelo nenavadnih priznanj. Mislim, da lahko mirne vesti ta kvadrat imenujemo za najbolj sproščen kvadrat v zgodovini. Le redki so bili v kroju, ker smo kroje pospravili v nahrbtnike, te pa pod streho, tako da bi predolgo trajalo, da bi jih poiskali, ves čas smo se smejali nenavadnim priznanjem, ki so jih podeljevali voditelji (npr. Danilovo priznanje za najhujšo poškodbo na taboru (imenovano po legendarnem stegovskem poškodovancu, op. prev.), priznanje za najbolj neučinkovito porabo kresila, priznanje za najbolj hot tipa in priznanje za najmanjši vod – tega so brez konkurence osvojile Orke (s povprečno višino petih čevljev in žal s prisotnostjo na taboru pod pet članic).

Ognjena zastava je zamenjala lastnika, dobili so jo Volkovi, zlato pero za najboljšo zlato knjigo voda pa so dobile Antilope.

Počasi so začeli v tabor kapljati starši in pobirati svoje otroke. Višji vod pa je ostal, da bi še do konca pospravil tabor in nato ostal še en dan na podaljšku tabora.

 

11. Podaljšek tabora

Prvotni načrt za podaljšek tabora je bil, da bi pospravili tabor in bili okoli enajstih zvečer pri volčičih. Seveda stvari niso šle po načrtu, saj je zaradi dopoldanske nevihte ostal nepospravljen kar cel tabor. Ne samo, da smo s pospravljanjem zaključili šele ob pol polnoči, ko bi morali biti že zdavnaj pri volčičih, kombiju brisalci niso delali, tako da smo se morali do pol petih zjutraj voziti s hitrostjo 40 km/h, da se ne bi zaleteli, poleg tega pa smo se morali na vsake toliko ustaviti, da smo s šipe pobrisali vodo. Situacija se je nekoliko izboljšala, ko je Andreja od nekod privlekla brisalec, kakršnega uporabljajo na bencinskih črpalkah, in nam ni bilo treba več žrtvovati majic.

Do volčičev smo prispeli okoli pol petih zjutraj in se nemudoma lotili dela, pomagali smo namreč pri izvedbi njihove velike igre, ki se je končala z našim porazom, a je tudi pri volčičih pustila mešane občutke, saj so izgubili kar tri stare volkove.

Ko so se volčiči odpravili nazaj spat (oziroma žalovat v hišo), smo se tja odpravili tudi mi, spet spakirali in se odpeljali v Dravlje. Nato smo vse pospravili v skavtsko sobo in skladišče, za silo pomili kombi, ter začeli s podaljškom tabora. Ne bom podrobno opisoval, kaj smo počeli, ker se to pravzaprav tiče le nas, smo se pa na veliko smejali in bilo je zelo prijetno. Bodoči višji vod se res ima česa veseliti, ostali pa seveda ravno tako.

 

Matevž Demšar, Predani Kozorog

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•