Izlet višjega voda v Dražgoše
petek, 31. januar – sobota, 1. februar 2014
Bil je zgolj še en navaden petek zvečer. Ljudje so počeli enako kot na vsak drug petkov večer; nekateri so žurirali, spet drugi so se relaksirali, tretji spali po napornem tednu. Mi pa smo se odločili, da bo ta petek za nas drugačen, poseben. Takoj po skavtskem sestanku, ki je bil dokaj običajen, smo se (sicer v malo okrnjeni zasedbi) višji vod, voditelji ter naša zvesta tehnična ekipa odpravili v Dražgoše novim dogodivščinam nasproti. Prva preizkušnja je bila že - zaradi ekstremnih zimskih razmer - zelo otežena vožnja s kombijem (in avtomobilom), ki je zahtevala prav posebne vozniške spretnosti. Ceste po 
tamkajšnjih gričkih so za takšne podvige namreč nekoliko preozke tudi v malce lepšem vremenu. (Nenamerno) smo raziskali tudi nekaj stranskih cestic in kot vestni skavti preverili možnost obračanja na nekaterih dvoriščih, na koncu pa smo le našli pravo pot do cerkve in župnišča (se pravi vsa dvorišča so uspešno prestala testiranje). Ko smo se lotili prenašanja naše opreme, pa se je na meglenem obzorju prikazala nova težava. Še pred odhodom je namreč prišlo do nesporazuma, kot posledica pa je sedaj eden naših nahrbtnikov sam samcat sameval v skavtski sobi tam daleč v Ljubljani, od katere so nas ločevali kilometri in kilometrih nočne vožnje po poledenelih stezicah. Lastnico nahrbtnika je na začetku sicer malo stisnilo pri srcu, na koncu pa se je vseeno pokazalo kot zanimiva izkušnja, kako malo v bistvu potrebujemo na skavtskem izhodu – samo sebe in dobro voljo (no, to in pa prijaznega človeka, ki odstopi svojo spalno vrečo). Kljub temu pa so se vse naše skrbi razblinile ob pogledu na notranjost našega začasnega pribežališča – imelo je namreč takšno izbiro rekvizitov in zabavnih iger, ki se jih nebi sramoval niti Kazino Lev. Mize za namizni nogomet, biljard,
pink-ponk, manjkala ni niti tarča za pikado. Tisto noč se je odvilo mnogo pomembnih tekem, turnirjev, dvobojev.. ki pa sta jih Benjamin in Benjamin na žalost del zamudila. Vmes sta namreč opravila adrenalinsko misijo s ciljem napolniti zračnice za zabavo na snegu naslednjega dne. Zgodbo o tem, kako na bencinski črpalki nista mogla napolniti zračnic, kako jima je pomagal le malo več kot neznanec, kako sta po poti nazaj še herojsko pomagala v nesreči.., pa bom raje pustila za kdaj drugič, saj je pol niti sama ne verjamem. Skratka, uspešno sta se vrnila in v zgodnjih jutranjih urah je tudi najbolj navdušene igralce premagala utrujenost. Tako smo si med igralnimi rekviziti naredili dovolj prostora, da smo lahko zmolili, nato pa se zabubili v svoje spalne vreče. Zjutraj smo prekipevali od energije že pred zvonjenjem budilke. Obetal se nam je res krasen deževno-meglen dan. Pojedli smo zajtrk, malce obnovili naše igralno znanje in tako preverili, da v teh nekaj urah nismo pozabili nobenega trika, nato pa smo se odpravili v kruto mrzlost zunanjega sveta. Kljub kislemu vremenu smo se zelo zabavali. Najprej smo se kratek čas igrali ledolomilke (zgornja plast snega je namreč zamrznila, kar je ob brodenju skozi snežno odejo povzročalo vzdržne bolečine), nato pa smo se lotili postavljanja sankaške proge. Z vsakim spustom z zračnico je bila proga malce bolj varna in zanesljiva, na koncu se je do konca (in to brez bližnjega stika z ledom in snegom) prisankala že skoraj vsaka druga oseba. Seveda pa moškemu delu zasedbe utrjena proga ni več nudila želene mere adrenalina, zato so se odločili za postavitev skakalnice. Na tej točki je nas, nežnejše predstavnice odprave, nekako minila sankaška strast, a nas moram kljub vsemu pohvaliti – vsaka se je spustila vsaj enkrat. Nato so nadrejeni po dolgih prošnjah, jamranju ter dobrikanju vendarle uslišali naše prošnje in lahko smo odšle v toplo zavetje župnišča, kjer smo tudi skuhale čaj in kasneje še kosilo. Medtem pa so moški pred hišo postavili še iglu, za ogled katerega je bilo vredno zopet priti ven na mraz. Po tem ko smo pojedli kosilo, smo se zopet za nekaj prijetnih uric posvetili biljardu, namiznemu nogometu, pikadu ter pink-ponku. Popoldne pa smo se morali na žalost počasi odpraviti in se posloviti od naše zasebne igralnice. Zahvalili smo se mežnarju za gostoljubje, izpraznili še zadnje zračnice ter se odpeljali nazaj po poti, po kateri smo prišli v petek (tokrat ni bilo časa za preizkušanje dvorišč). Domov smo se vrnili v poznih popoldanskih urah, in sicer veseli in zadovoljni, saj smo izpolnili svoj cilj – ta vikend namreč res ni bil kot vsak drug. Ta nam bo ostal v lepem spominu.
Lucija Vegan, Neustavljiva Lama
Kako smo se imeli, lahko preverite tudi v kratki videoreportaži.
