Jesenovanje Zetorklana
petek, 16. november – nedelja, 18. november 2012
V petek, 16.11., se je naš klan podal na jesenovanje v okolico Kraškega roba. Zbrali smo se v zelo bornem številu na železniški postaji, vsi izmučeni od težkega tedna za nami. Kot je v navadi, so skoraj vsi zamudili. Peljali smo se do Hrpelj. Med vožnjo smo nabirali moči za strašno in naporno pot, ki nas je čakala do okolice Ocizle, kjer naj bi spali. Prehoditi smo morali kar štiri kilometre! Končno smo prispeli do nekega gozda, ki se nam je zdel primeren za kuhanje in spanje.
Z neustrašnim in nepogrešljivim jamarjem Rokom sem se odpravil na lov za jamo, ki je v bližini. Čeprav je Rok vedel, kje je ta jama, sva hodila skozi neprehodno goščavo, polno trnjev in drugih nevšečnosti skoraj eno uro, preden sva jo našla. Raziskala naj bi jo in povedala drugim ali je primerna za spanje. Jama je bila kar zanimiva, vendar žal neprimerna za spočiti naše utrujene kosti. Zato sva se vrnila in sporočila žalostno vest. Vendar tudi pot nazaj ni bila lahka saj nisva našla prostora, kjer so bili drugi in sva v temi tavala spet kakšno uro preden sva jih ugledala. Večerja je bila odlična! Seveda, če imaš rad gres, drugače pa ni bila tako dobra. Ko smo se pogreli ob ognju, smo odšli spat. Zunaj je moralo biti kakšnih -28°C, zato ni bilo mogoče dobro spati.
Zjutraj, pripravljeni na dolgo pot, smo hodili kakšnih pet minut, kjer smo počakali voditelja iz stega Ljubljana 4, ki nas je prepeljal do Ospa. Pomagali naj bi jim pri njihovi stegovski igri Indiana Jones. Ko smo si razdelili vloge, smo odšli na svoja mesta in čakali naše predrage skavtske brate in sestre. Jaz sem bil v skupini (bili smo italijanski karabinjeri), ki je morala prestrašiti udeležence igre in jih usmeriti na pravo pot.
Po kar precej časa je bilo konec igre in sedaj je bil čas za plezanje. Ker je bilo plezališče v Ospu kar precej polno, smo se odločili, da gremo raje v Črni kal. Tam ni bilo nič manj ljudi, vendar nam je uspelo zasesti eno smer (pravzaprav pol smeri) pri kateri smo se zadržali kar precej časa. Z Rokom sva potem šla splezat še eno smer potem pa je bil že čas za odhod. Tako da smo se kar naplezali! Nekateri sploh niso plezali, drugi pol smeri, Rok in jaz pa eno in pol!
Naša pomoč pri igri sosednjega stega, Ljubljana 4, pa ni ostala neopažena. Pogostili so nas z obilo kalamarov in pomfrijem. Tako smo se polnih želodcev odpravili na našo najdaljšo pot do Hrastovelj, kjer naj bi prespali pri cerkvici znotraj obzidja. Hodili smo slabi dve uri in že smo prispeli v to majhno vasico, polno dobrih ljudi. Prišla je gospa, da bi nam odklenila obzidje. 
Že na daleč si lahko videl, da velikodušnost kar kipi iz nje! Ni se ji zdelo primerno, da bi spali zunaj v takem mrazu, ko pa ima ona vendar prazno stanovanje zraven hiše. Take ponudbe seveda nismo mogli zavrniti in olajšanih src smo odšli do tega stanovanja. Dobro smo zakurili in si skuhali juho, da nas je pogrela. Imeli smo mašo in nato odšli spat.
Spali smo kar dolgo in nobenega ni zeblo. Imeli smo zajtrk in zmenili smo se, da bomo imeli mašo kar v tisti znameniti cerkvici in da bodo prišli še nekateri vaščani. Nobenemu se ni prav preveč mudilo zapuščati toplega doma, zato smo skoraj zamudili.
Po maši smo si ogledali obzidje in znamenite freske v cerkvici. Imeli smo tudi voden ogled, ki nam ga je nudil tamkajšnji skavt. Govoril je zelo zabavno in zanimivo, tako da nam ni bilo dolgčas. Seveda smo se morali na obzidju še slikat. Potem smo odšli do postaje, kjer smo imeli dogovorjeno, da zaradi dela na progi, pride po nas kombi in nas odpelje do Postojne, kjer bi prestopili na vlak do Ljubljane. Tako, nič hudega sluteči, smo si skuhali kosilo in čakali. Nato pa je pristopil do nas skrben, vendar zelo zmeden, delavec in nas obvestil, da danes ne bo vlaka. Ko smo mu razložili kaj čakamo, je naredil nekaj klicev in nam povedal, da nihče ne pride po nas. K sreči so bili delavci tako prijazni, da so nas odpeljali do Kozine. Med vožnjo pa smo opazili kombi, ki se je vozil, da bi nas pobral. Tako smo ugotovili, da ni bilo pametno poslušati tistega delavca. V Kozini smo šli na avtobus do Postojne in nato na vlak.
Prispeli smo do Ljubljane, kjer se je naše nadvse zanimivo in polno dogodivščin, jesenovanje zaključilo in vsak je šel svojo pot.
Maks Dragan, Prištekani kozorog
