Kralj Artur - zimovanje čete

petek, 22. februar – nedelja, 24. februar 2013

Pokaži / skrij lokacijo

Bila je huda zima. Kralj Artur in kraljica Guivenere sta na gradu skupaj z Lancelotom, Victorio in čarovnikom Merlinom zbrala vdano britansko ljudstvo. Seveda sta imela za to prav poseben razlog – podanike sta opozorila na bližajoče se Sase, vojsko, ki jim preti s severa in jih skuša napasti. Potrebna je bila dobra organizacija. Kralj Artur je izbral šest vitezov. Ti naj bi mu bili v pomoč pri vodenju vojske ter sprejemanju pomembnih odločitev. Naziv je podelil le najplemenitejšim. Drug za drugim so bili imenovani vitez poguma, vitez ljubezni, vitez prijateljstva, vitez časti, vitez pravičnosti in vitez modrosti. Vsak izmed njih je prejel svoj meč, grb z zaščitnim znakom ter viteško enoto.

»Prejmi svoj meč. Naj ti ne bo simbol uničenja, ampak pomoči. Nikoli ne dvigni te sulice po krivem, ampak vedno v obrambo tega, kar je pošteno in pravično.«

Vitezom na čast je kraljeva družina nato priredila slavje. Gostje so za to priložnost oblekli svoja najboljša oblačila. Miza v grajski dvorani se je šibila pod težo izvrstnih jedi. Sledil je slavnostni ples. Eleganca, pokloni, promenade in vrtiljaki... prava srednjeveška četvorka. Zaspati ob misli na soplesalca/soplesalko je bilo nadvse prijetno.

Prav dolgo Artur svojim gostom ni pustil počivati. Glodala ga je skrb. Vojska Sasov je bila iz dneva v dan večja. Možnosti Britancev so bile majhne. Potreben je bil čudež.

Sveti gral je vnašal upanje. Kdor ga ima v lasti je namreč nepremagljiv in ne pozna poraza. Samo najti ga je bilo treba. Viteške enote so se zjutraj podale na dolgo pot. Vzdržljivost, znanje, moč, spretnost in vztrajnost... vse to jim je med iskanjem keliha prišlo prav.

In so ga našli. Po prihodu v domovino so se vitezi zbaril za okroglo mizo, vsi enaki, vsi enakopravni. Čas je bil za viteški posvet. Staknili so glave, združili moči in Sveti gral se je zalesketal pred njimi v vsem svojem sijaju.

Zdaj so bili Britanci pripravljeni na napad. Zavedali so se svojih prednosti. Viteške vrline so jih delale močne. Pogum, ljubezen, prijateljstvo, čast, pravičnost in modrost. V pričakovanju usodnega dopoldneva so čutili silno vznemirjenje.

Pojavila pa se je še ena težava. Orožja je bilo premalo. »Razdelil vam ga bom strateško,« se je odločil kralj Artur. Kdor se bo bolj izkazal, temu bo dodeljena pomembnejša vojaška funkcija.

Tako so se viteške enote pomerile med sabo. Tekmovale so v znanju, spretnosti in moči. In Artur jih je glede na uspešnost v preizkusu oborožil.

Napetost je rasla in rasla. Toda glej, iz daljave je pritekel Lancelot z novico: »Ne bo jih! Snežni plaz jih je zasul na poti s severa! Lahko smo mirni in uživamo v slogi in povezanosti.«

In tako so se viteške enote za ugoden razplet ob navzočnosti svojih družin in prijateljev zahvalile Bogu.

Uršula Mavrič