Ledene steze – zimovanje čete Divjega medveda
petek, 17. februar – nedelja, 19. februar 2017
Na letošnjem zimovanju smo se odpravili na povsem drug konec sveta. Prelevili smo se v reprezentance karibskih držav in si skušali pridobiti pravico, do zastopanja svojih držav na olimpijskih igrah. Ni šlo vse po načrtih, vendar s trudom in vztrajnostjo ter veliko mero iznajdljivosti smo pokazali, da zmoremo tudi stvari, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče, k čemur nas je vabil tudi vzor kralja Davida.
Zimovanje smo začeli že v petek zjutraj, ko je vse olimpijske reprezentance v Dravljah pričakal olimpijski avtobus in nas odpeljal na izhodišče kvalifikacij v maratonu z ovirami. To je elitna disciplina karibskih držav v kateri redno poberejo vsa odličja. Odločeni, da gremo na olimpijske igre, so se reprezentance Antigue in Barbude, Barbadosa, Dominikanske republike, Grenade, Haitija, Sv. Lucije, Sv. Krištofa in Nevisa ter Trinidada in Tobaga podale na kvalifikacijsko progo maratona z ovirami. Pot je bila slikovita a kot se za maraton z ovirami spodobi tudi naporna. Na poti pa se je poleg predvidenih ovir pojavila še nepredvidena: varnostni avto je zapeljal na napačno pot in tako so vsi tekmovalci na cilj prišli prepozno, ko je že pretekel kvalifikacijski čas in se tako niso uspeli uvrstiti na olimpijske igre, olimpijski komite pa tekmovalcem ni dal druge možnosti, kljub objektivnim razlogom. Razočarani tekmovalci so spoznali, da morajo vsi tekmovalci, ki se niso kvalificirali do večera zapustiti olimpijski center in se vrniti domov.
Po premisleku in pogovoru s p. Primožem je dozorelo spoznanje, da kadar Bog zapre vrata, nekje drugje odpre okno in po pogovoru s predstavniki olimpijskega komiteja so tudi ugotovili, da kvalifikacije za bob še niso potekale in da se lahko preizkusijo v tem. Poiskali so trenerje za bob in začeli zbirati sredstva za svojo ekipo. Podjetja na Jamajki so nudila obilo zaposlitev in možnosti zaslužka. Tekmovalci so se tako preizkusili v restavraciji, tovarni čokolade, gradbeništvu, orodjarstvu, fotoreporterstvu, detektivskih sposobnostih, izdelavi bakel, frizerstvu in medicini in tako nabirali denar in naklonjenost sponzorjev. Srečo in spretnosti so lahko preizkusili tudi v cirkusu in nekateri srečo, drugi pa na smolo tudi v Casinoju. Na večernem koktajl partyju so sponzorji razglasili, katero reprezentanco bodo podprli in kot najuspešnejši pri nabiranju sponzorskih sredstev so se izkazali tekmovalci iz Barbadosa (čuki), malo manj uspeha pa so imeli tekmovalci sv. krištofa in Nevisa, ki so preveč časa preživeli v Casinoju.
Naslednje jutro so reprezentance pridobljeni denar izkoristile na dražbi smuči in v tehnični trgovini, kjer so si lahko kupili pripomočke za izdelavo bobov in se lotili dela. Nastali so zelo raznoliki in različno učinkoviti bobi. Nekatere ekipe so izdelale tudi več različnih prototipov, za material, ki ga ni bilo moč kupiti v trgovini, pa so uporabili kar lokalno divje odlagališče. Po kosilu so sledile kvalifikacije. Kljub temu, da bob na karibih še ni uveljavljen šport (vsaj v večini držav ne), so se vse reprezentance uspele kvalificirati na olimpijske igre, tako da nikomur ni bilo treba zapustiti olimpijskega centra, do večera pa smo preiskušali olimpijsko sankaško progo (beri se sankali) in igrali roverček. Zvečer je sledila slovesna otvoritev olimpijskih iger, del katere so bile tudi interpretacije državnih himen s strani reprezentanc in veseli večer.
Sončno jutro je kar vabilo na bele strmine, toda najprej je bilo treba počistiti hišo. Olimpijska komisija je nato določila olimpijsko progo in tekmovanje se je pričelo. Tekmovanje je potekalo v dveh serijah in na koncu je prvo mesto osvojila reprezentanca Barbadosa (čuki), drugo mesto reprezentanca Sv. Krištofa in Nevisa (volkovi) in tretje reprezentanca sv. Lucije (orke), seveda pa smo bili vsi veseli, da smo lahko nastopili, saj je bolj pomembno kot zmaga pošteno sodelovanje. Na slovesni podelitvi medalj smo podelili tudi ognjeno zastavo, ki jo na svoji zastavi nosi »najboljši« vod preteklega polletja. Tokrat je ta čast pripadla pumam.
Kmalu so začeli prihajati tudi starši in bobri, s katerimi smo imeli skupno sv. mašo v zahvalo za čudoviti zimovanji in cerkev smo napolnili skoraj do zadnjega kotička, kamor nismo segli sami, pa so prostor napolnili naši veseli glasovi ubranega petja, molitve in zahvale za čudovito zimovanje. Da ne bi šli domov lačni, smo (kot običajno) plenilsko (kot da ves vikend sploh ne bi jedli) planili na dobrote, ki so jih pripravili naši starši in se počasi odpravili domov.
Univerzalni orel
