Poletni tabor BunkerLJ kLJana 2022

Poletni tabor Bunkerlj kl(j)ana Dvanajstega julija 2022 je anglež po imenu Patrick v majhnem Hrvaškem mestecu Krvavac užival ob kozarcu Karlovačkega piva in prižgani cigareti. Bil je vroč poletni dan kot že številni pred njim in reka Neretva je...

Naprej
Nazaj
Emonada
TaborBB23
obljube 2023
SKVO
SKVO 2023
0 rutke
Poslednji skupni SKVO vikend
SKVO LJ6
obljube2016
TaborIV 2022 ObljubaAmi
TaborIV2023

Poletni tabor BunkerLJ kLJana 2022

Poletni tabor Bunkerlj kl(j)ana

Dvanajstega julija 2022 je anglež po imenu Patrick v majhnem Hrvaškem mestecu Krvavac užival ob kozarcu Karlovačkega piva in prižgani cigareti. Bil je vroč poletni dan kot že številni pred njim in reka Neretva je leno tekla proti kakih dvajset kilometrov oddaljenemu Jadranskemu morju. V dveh letih je Patrick dodobra spoznal kulturo in navade domačinov, a tistega dne je naletel na nekaj precej drugačnega. V senci, ki sta jo na zaplato trave ob reki metali dve vrbi, je zagledal enajst ljudi, ki so z rutko okoli vratu in žvilcami v rokah sedeli okoli nekaj loncev ter se med jedjo pogovarjali v jeziku, ki ni bil slišati kot hrvaščina. Ogovoril jih je in izvedel, da so skavti iz Slovenije na poti proti Medjugorju. Sledilo je še kake pol ure sproščenega pogovora o življenju na Hrvaškem, nato pa se je poslovil in odšel.

Omenjeni skavti smo bili mi. Potovalni tabor smo začeli dan prej s trinajsturno vožnjo do kraja, imenovanega Ploče, tam prespali, nato pa večino dopoldneva hodili do Krvavca. Po pavzi za kosilo, klepetu s Patrickom in kratkim kopanjem v Neretvi smo se odpravili in po kaki uri hoje prišli do hrvaško-bosanske meje. Kakih pet kilometrov pozneje smo našli prazno polje in prespali na njem. In bil je večer in bilo je jutro tretjega dne.

Tretji dan je bil podoben drugemu - vstali smo zgodaj, da bi lahko čim večji del poti opravili dopoldne. Okoli poldneva smo se ustavili pred majhno trgovino in pokosili, nato pa ostali tam dokler nas ni prodajalka napodila. Hodili smo še kake tri ure in naposled prišli do nekakšnega kampa ob reki Trebižat. Prišli bi že prej, a smo zgrešili pot in kakih petnajst minut hodili v hrib in nato še pol ure razmišljali, kam moramo pravzaprav iti. Preden smo se poslovili od krute resničnosti in se potopili v svet sanj smo se še skopali v reki, da v Medjugorju ne bi preveč smrdeli.

Na poti v Medjugorje se je naše umivanje v reki izkazalo za poponoma nesmiselno, saj smo na cilj prišli pošteno prepoteni. Na srečo je bilo tam veliko sence in vode, pa tudi trgovine s hrano nam ni bilo težko najti. Največ trgovin je seveda prodajalo spominke, tako da smo imeli zvečer tudi nekaj časa za nakupe - še prej pa smo morali prilesti na Križevac in Brdo Ukazanja. Na poti smo našli prikladno polje, na katerem smo se utaborili. In bil je večer in bilo je jutro petega dne.

Peti dan najbolje opiše beseda ‘naporen’. Pa ne zaradi dolge poti ali težkih nahrbtnikov ali vremena, temveč zaradi nenadne epidemije prebavnih težav, ki je onesposobila pet od enajstih članov klana. Ostali smo lahko le skrbeli za bolnike in čakali, da se njihovo stanje izboljša. To je proti večeru tudi storilo, delno zahvaljujoč ambulanti v bližini cerkve. Za vsak slučaj pa so bolniki zvečer spali na robu plahte, da ne bi pobruhali ostalih.

Čeprav smo se šestega dne znebili nepobruhani, nismo bili dovolj pri močeh, da bi pot do Mostarja opravili peš, zato smo se ob pol enih vkrcali na avtobus in se tja odpeljali. Po približno eni uri hoje smo prispeli do jezera, in ker je bilo za razliko od ozračja prijetno hladno, smo se šli nemudoma kopat. Resnici na ljubo je bila voda v jezeru tako umazana, da smo po kopanju smrdeli bolj kot pred njim. Nato smo kosili, malo počivali in se vrnili v mesto, kjer smo precej časa iskali prenočišče. Našli smo ga v župnišču ob cerkvi svetega Tomaža, tam odložili svoje nahrbtnike in se odpravili proti Staremu mostu. Svojega gostitelja smo vprašali, kje se dobi najboljše čevapčiče in upoštevajoč njegov nasvet prišli do zelo dobre večerje za zelo ugodno ceno. Nato smo se vrnili v župnišče in šli spat. In bil je večer in bilo je jutro sedmega dne.

Sedmi dan je bila nedelja, tako da smo se udeležili župnijske svete maše, nato pa ujeli avtobus proti Zagrebu. Dobesedno ujeli - loviti smo ga morali s taksijem. Po tem nekoliko stresnem dogodku je pot minila presenetljivo mirno in ob polnoči smo smo dosegli slovensko mejo.

In bil je večer in bila je noč, tehnično gledano osmi dan. V Ljubljano smo se vrnili ob pol dveh, se poslovili in odšli vsak po svoje.

Predani Kozorog