Poletni tabor Noviciata Kruljavih Mravelj 2021
sobota, 24. julij – sobota, 31. julij 2021
"Nič od tega se ne bi zgodilo, ko bi Lea Merše ne bila kupila nepovratne vozovnice."
Ko bi bila kupila povratno, bi se po prijetnem izletu do izvira Savice in kosilu ob Bohinjskem jezeru lahko enostavno vkrcali na avtobus, podoben tistemu, ki nas je ob 10.10 pobral v Dravljah, in se enostavno odpeljali domov. Tako pa smo bili popolnoma odrezani od civilizacije in prepuščeni sami sebi. Nazaj domov pa smo seveda morali peš.
Začeli smo s pohodom do Bohinjske Bistrice, kjer naj bi prespali v župnišču. Pohod je bil dolg približno tri ure in pol, upoštevajoč še turo do Savice in petnajstkilogramske nahrbtnike pa lahko rečemo, da je bil prvi dan precej naporen. Do prihoda v Bohinjsko Bistrico je bil že večer. In temu je sledilo jutro drugega dne.
Drugi dan je bila nedelja, zato smo vstali že ob pol sedmih in se udeležili svete maše v bistriški cerkvi. Bila je ravno Krištofova nedelja, tako da smo god zavetnika popotnikov in romanjev počastili z nadaljevanjem poti proti Ljubljani, ki nas je okoli enajstih pripeljala mimo slapa Grmečice. Kljub mogočnemu imenu nas slap ni posebej navdušil; bolj je spominjal na slabo zaprto pipo kot na slap, in namesto grmenja je od njega prihajalo šibko curljanje. Kljub temu je bilo okoli njega dovolj vode za kopanje in čeprav je bila mrzla, smo to večinoma izkoristili. Tam smo tudi pokosili in ostali do približno pol treh, ko je vročina začela pojenjati. Drugi del dnevnega pohoda je bil precej napornejši, saj smo morali hoditi po glavni cesti, ki se je dvigovala vse do Bohinjske Bele. Tam smo poslali najlepša dekleta, kar smo jih imeli (torej, vsa dekleta razen Leye, ki se ji ni dalo), da bi po vasi povprašala za prenočišče, saj je bil ponoči napovedan dež. Čez nekaj časa so nam uspela zagotoviti prenočišče na seniku, lastniki pa so nam priskrbeli tudi nekaj mleka, zaseke, salame in škatlo piškotov.
Noč na seniku je bila za nekatere bolj prijetna kot za druge, vsekakor pa zelo zanimiva izkušnja (zanimivi del se je začel že ob desetih, ko je Lea na lepem vprašala; “Fantje, ali običajno spite v gatah?” čemur je sledila razprava o spodnjem perilu in podobnih temah, o katerih se najstniki običajno ne pogovarjamo veliko, sploh pa ne na seniku do enajstih zvečer). Noč se je počasi prevesila v jutro tretjega dne.
Tretji dan smo nameravali iti k maši na Blejski otok, saj je vožnja s pletnjo v tem primeru zastonj. Zato smo vstali ob sedmih in se odpravili kolikor hitro smo se mogli, zajtrk pa pojedli kar po poti. Na otok smo prišli že ob 8:15, zato smo se ‘utaborili’ na desnem delu pomola. Nejc in Lea sta se šla kopat, ostali pa smo le sedeli na pomolu in zvonili z nogami. Naše obnašanje pa je zelo zmotilo blejskega župnika, ko je prišel na naslednji pletnji. Zabičal nam je, naj kot katoliška mladina bolj spoštujemo otok in pospravimo svoje stvari, ki so bile res precej razmetane po spodnjih stopnicah. To smo hitro naredili in se oblekli v kroje, saj se je sveta maša ob devetih neusmiljeno bližala.
Ko smo nahrbtnike spravili do vrha stopnic smo se morali vprašati, kam z njimi. Če bi jih namreč pustili nekje ob poti, bi bilo to namreč skrajno nespoštljivo do otoka. Zato je Klemen stopil do prodajalne sladoleda in vprašal, če bi se jih dalo spraviti tam. Pogovor pa je preslišala še ena uslužbenka na otoku, ki nam je rekla, da jih lahko spravimo “v lopo.”
Težava: Na otoku je bila samo ena lopa, in videti je bila precej premajhna za naše nahrbtnike, saj so bili notri miza, predalnik in stol. Po nekaj minutah zmedenega čakanja smo nahrbtnike začeli spravljati notri, a nas je uslužbenka kmalu ustavila, češ da je z “lopo” mislila predprostor cerkve. Ta nas ni niti najmanj spominjal na lopo, je bil pa vsekakor bolj prostoren, zato smo nahrbtnike odložili tja in stopili v cerkev k maši.
Ko je bil obred opravljen, smo spet srečali župnika, ki se nam je opravičil, da se je prej tako razjezil na nas, in nas povabil na sladoled. Povabilo smo seveda z veseljem sprejeli - sicer smo
nameravali iti na sladoled v Radovljici, a odreči se ponujenemu sladoledu bi bilo neumno. Da ne bi še enkrat užalili župnika, smo se skupaj z nahrbtniki in sladoledom spoštljivo usedli na zgornjo stopnico in mimoidočim odgovarjali na vprašanja o svoji destinaciji in načrtih za prihodnost. Neki fotograf nas je celo vprašal, če nas lahko slika. Nato smo se vrnili nazaj na celino, kjer smo prvič na taboru obiskali trgovino in se lotili priprave kosila.
Tačas se nam je pridružil David Demšar. V soboto in nedeljo ni mogel priti zaradi poškodb, ki jih je utrpel med obiskom tabora čete (menda je bil Demšarjem precej neprijazen), tisti dan pa je bil že dovolj zdrav. Le trde hrane ni smel jesti, saj bi mu verjetno spet odpadel zob. S sabo je prinesel še nekaj stvari, najpomembneje dva rezervna armafleksa, ukulele namesto kitare - to je bilo prezoprno nositi, da bi bilo vredno - in še več sladoleda. Sicer smo nameravali iti na sladoled v Radovljici, a odreči se ponujenemu sladoledu bi bilo neumno. Po kosilu smo se še malo kopali, nato pa poslušajoč Adija Smolarja odrinili proti Brezjam. Okoli devetih smo se ustavili nekaj sto metrov stran od slapa Peračice in tam postavili viseče mreže, v katerih smo prespali noč in dočakali jutro četrtega dne. Mimogrede, kljub vsemu sladoledu, ki smo ga že bili pospravili zjutraj, smo se držali načrta glede sladoleda v Radovljici.
Tudi četrti dan smo začeli z mašo, tokrat v Baziliki Marije Pomagaj ob 10:00. Tu ni nikogar posebej motilo, da smo se po maši razkomotili pod šotorom in tam na gorilniku kuhali makarone s tuno in koruzo.
Okoli dveh smo pot nadaljevali in brez večjih težav prispeli v Kropo, kjer smo pripravili večerjo in čakali Petjo Svetina. Pridružila se nam je šele v torek, ker je imela prej druge obveznosti. Kmalu po njenem prihodu smo se podali v gozd blizu Krope, da bi si tam v gozdu postavili taborišče. Poleg spalnih vreč je to vsebovalo tudi taborni ogenj, ob katerem smo imeli veseli večer. Seveda nekoliko skromnejši od veselega večera v četi - namesto iger, kot so španska vas in rim šim šim smo brali slovenske narodne pripovedke, kitaro pa smo, kot sem že omenil, zamenjali za ukulele. Vzdušje pa je bilo enako. In bil je večer in bilo je jutro petega dne.
Peti dan nas je čakala pot do Železnikov, ki stojijo v Selški dolini. Na žalost za Kropo tega ni mogoče trditi, tako da smo se morali za jutranjo telovadbo vzdigniti za približno 350 metrov nadmorske višine do kraja z imenom Jamnik (me je menda dobil po rudnikih železa, ki so včasih cveteli tam; vsekakor pa ni bil posebej podoben jami). Vmes smo se ustavili pri cerkvi svetega Primoža in Felicijana, kjer smo se skoraj udeležili že četrte svete maše v petih dneh. Zadovoljili smo se z igranjem na ukulele in branjem pripovedk. Med njimi je ena tako izstopala, da jo moram v naslednjih vrsticah na kratko obnoviti:
Na vrtu nekega gradu je stalo visoko drevo, ki mu nihče ni videl vrha niti vej - eno samo deblo ga je bilo. Kralj je obljubil nagrado v obliki svoje hčere tistemu, ki bi uspel priti na vrh in mu dol prinesti kak sadež. Neki gospod se je lotil izziva in po enem tednu plezanja, ne da bi vmes spal, se razume, priplezal do gradu. Na gradu so bile (tedni plezanja) x 3 = 3 lepe deklice, ki so mu pustile, da se je tam naspal, mu povedale, da bo po štirinajstih dneh plezanja našel naslednji grad. Ker je gospodu že temeljito zmanjkovalo hrane, so mu dale kos kruha, ki je potešil lakoto, žejo in zaspanost, če si ga le polizal. Tako je priplezal do naslednjega gradu, kjer je živelo (tedni plezanja) x 3 = 6 deklic, ki so mu povedale, da je nad njimi še en grad, ta oddaljen tri tedne. Dale so mu še en kos kruha - nikoli ni razloženo, kaj je bilo narobe s prvim - in gospod je plezal naprej. Prišel je še do tretjega gradu, kjer je živelo (tedni plezanja) x 3 = 9 deklic. Ampak ena od teh deklic ni bila navadna deklica, temveč je bila zlatolaska.
Ta mu je rekla, da naj pleza še en mesec in prišel bo do vrha drevesa. Tam bo našel (tedni plezanja) x 3 = 12 deklic pet zlatih jabolk, od katerih sme odtrgati le tista jabolka, ki rastejo na desni strani. S temi jabolki naj spleza nazaj dol, kjer ne sme nikomur nič reči, pač pa naj vseh osemnajst deklic počaka na cesti, ki vodi v mesto. Tam se bodo namreč pripeljale mimo z vozom, ki se ga mora gospod dotakniti, da bo dekleta rešil prekletstva. Če pa se ne dotakne voza ali prej pove kralju, jih bo sam hudič odpeljal v grad brez oken in vrat in jih bo moral gospod reševati od tam.Ko mu je to povedala, mu je dala še en kos kruha in gospod je plezal naprej.
Tu zgodba preskoči par mesecev, saj gospoda naslednjič vidimo na tleh z jabolki v žepu in obkroženega z ljudmi. Nobenemu od njih ne pove nič, temveč gre naravnost domov. Naslednje jutro gre do ceste, kjer pa stvari nehajo iti po načrtu, saj voz prehitro zapelje mimo njega. Tako mora gospod na potovanje, da najde grad brez oken in vrat.
Najprej je dva meseca hodil brez uspeha, dokler se ni izgubil v nekem gozdu. Na hribu je zagledal kočo, kjer je živela Luna. Ker Lune ni bilo doma, mu je odprla njena mama, ki je bila, citat, stara ko svet, visoka ko hrast, črna ko noč in suha ko kost. Ni bila posebej navdušena, da ga vidi, saj je Luna (kot vemo) strašno antropofobična. Na koncu jo je pregovoril, da ga je spustila v hišo in skrila pod stopnice, kjer je lahko prisluškoval pogovoru med Luno in mamo. Obljubila mu je, da bo hčerko vprašala o gradu brez oken in vrat, nato pa gospoda na skrivaj spustila iz hiše. Na žalost je Luna gospoda zavohala, a se ga je usmilila in mu povedala, da nima pojma o kakršnem koli gradu brez oken in vrat, morda pa bi o tem kaj vedel njen polbrat Sonce. Tega je gospod iskal tri tedne, na koncu pa ga je našel v še večji hiši, s še večjo materjo in s še močnejšo antropofobijo. Na koncu ga je gospod le prepričal, naj ga ne ubije in mu pove, kar ve o gradu brez oken in vrat. A tudi Sonce ni imelo blage, zato ga je napotilo k vladarju vseh vetrov.
Le-ta ni bil tako sovražen do ljudi in mu je gospod kaj hitro prirasel k srcu. Sklical je vse vetrove, a nobeden od njih ni vedel povedati ničesar o gradu brez oken in vrat. Na gospodovo veliko veselje pa je eden od vetrov manjkal, saj ga je zadrževala bolečina v nogi. Ko je po kakšni uri prisopihal v grad, je povedal, da je videl grad brez oken in vrat in opisal pot do tja. Ko je gospodar vetrov to slišal, je ukazal, naj se naredi skrinja, v kateri bo lahko nesel gospoda do gradu. (Zakaj je potreboval skrinjo? Morda nikoli ne bomo vedeli.) Nato je v petnajstih minutah opravil nekaj tisoč kilometrov dolgo pot do gradu, ki ni mel ne oken in ne vrat, le majhno odprtino. Tam je gospoda pustil kar v škatli in dekleta rešil sam.
Rešil pa jih je takole: Skozi luknjo je zlezel v grad, kjer je našel hudiča, njegovo mamo, sedemnajst zelo lepih, a zelo mrtvih deklic ter na pol mrtvo zlatolasko. Najprej je pograbil hudiča, ga treščil skozi luknjo in ga zmlel v prah. Nato je njegovi mami zagrozil, da bo isto naredil še z njo, če mu ne pove, kako naj očivi deklice. Mama mu je povedala, da jo mora poškropiti s kropilko, ki je ležala na polici, nakar jo je veter treščil skozi luknjo in zmlel v prah. Nato je pokropil dekleta in zlatolasko, da so oživele, jih stlačil skozi luknjo in nato še v skrinjo h gospodu, za konec pa skrinjo odnesel nazaj h gospodu domov. Na kratko, gospodar vetrov je v pol ure opravil to, za kar se je gospod brez uspeha trudil osem mesecev.
Naše branje in petje je nato zmotila nekoliko starejša gospa, ki nas je prosila, naj bomo nekaj časa tiho, saj snemajo intervju za televizijo. Odločili smo se kar zapustiti hrib, saj je bila ura že toliko, da bi lahko začeli kuhati kosilo, česar pa nismo hoteli početi pred cerkvijo. Naša mantra “Spoštuj otok” nam je to absolutno prepovedovala. Namesto tega smo jedli v gozdu malo naprej od Jamnika, nato pa kot običajno čakali, da najhujša vročina mine. Ko je to storila, pa smo začeli z drugo fazo poti, torej, s klancem dol.
Klanec dol je bil morda še bolj zoprn kot klanec gor, ker smo namesto po cesti hodili po gozdni poti, ki pa nas ni pripeljala nikamor, zato smo morali nekaj časa hoditi po gozdu (po bregu navzdol, s težkimi nahrbtniki … ni bilo zabavno). Tako smo prišli do nove poti, ki je vodila do potoka in se nadaljevala na drugi strani le-tega, le da je bila na drugem bregu precej ožja in preko nje je ležalo več hlodov. Končno smo se le prebili do travnika in se po njem spustili do Rudnega, nato pa po cesti prehodili še nekaj kilometrov do Železnikov. Tam smo našli trgovino in ker je Mirjam Merše praznovala rojstni dan (morda malenkost prezgodaj - rojstni dan ima konec septembra), smo tam poleg hrane za zadnje tri dni kupili tudi torto, sladoled in nekaj balonov. Pridružil se nam je še p. Primož Jakop, ki se je ponudil, da nas zapelje do Martinj Vrha, kjer so bili voditelji dogovorjeni za prenočišče. Vsi razen štirih so se spakirali v avto, jaz, David, Mirjam in Neža Trobiš pa smo se odločili, da gremo peš. Bodimo iskreni, če bi po tako dobri popoldanski malici šli zapovrh še z avtom do cilja samo zato, ker je vmes klanec, bi se nam še taborniki smejali.
Tako smo se štirje odpravili skozi Železnike in nato v klanec proti Martinj Vrhu 24. Na poti se nam je pridružila še Klara Demšar, ki je morala tisti dan domov iz zdravstvenih razlogov. Doma se je bila celo stuširala - kako neskavtsko, mar ne?
In ko smo že pri Demšarjih, tu jih živi kar precej. Na poti smo prišli mimo hiše, katere prebivalci so prepoznali mene in Klaro in nam ponudili hlebec svežega kruha. Lotili smo se ga šele pozneje, ko ni bil več tako svež, vsekakor pa boljši od kruha iz trgovine. Tudi kmetija, na kateri smo prespali, se je imenovala Pr’ Demšarji - in čeprav se prebivalci pišejo Benedičič, imajo korenine tudi v naši plemeniti družini :)
Čeprav smo imeli s sabo dovolj hrane so nas prav imenitno pogostili, po dobri večerji pa smo prebrali še nekaj pripovedk in šli spat. In bilo je jutro šestega dne.
Sedmi dan je bil nekoliko drugačen; namesto da bi se zjutraj odpravili proti naslednji postaji (Škofji Loki) smo ostali na kmetiji, da bi ‘služili’ - v skladu s tretjim skavtskim zakonom. Družina, pri kateri smo prespali, je postavljala novo hišo, saj stara ni bila dovolj velika za štiri otroke, starše in stare starše. Gradnje je bilo že konec, ni pa še bila prepleskana, zato smo jim pomagali pri tem. Do kosila smo prepleskali že obe nadstropji in del kleti, popoldne pa smo zaključili tudi s tem. Pomagali smo jim tudi s pospravljanjem sena (s čimer ni bilo toliko dela), na koncu pa so nam ukazali še, naj se gremo skopat, ker smo menda smrdeli (???). Ob šestih smo obhajali sveto mašo, na katero je prišla tudi sošolka iz Želimelj Neja Benedičič s svojimi starši in sorojenci. Po maši sem izzval starega očeta na igro šaha. Trajala je več kot pol ure in se po nekaj preobratih končala neodločeno. Medtem so ostali pripravljali taborni ogenj, okoli katerega smo imeli zabavni večer. Kot prej smo izpustili družabne igre in jih nadomestili s pripovedkami, poleg tega pa smo pekli twist in hrenovke. Spat smo šli okoli enajstih.
Sedmi dan smo se poslovili od velikodušnih gostiteljev in se napotili proti Škofji Loki. Pot se je začela s precej strmim klancem navzgor, po nekaj kilometrih pa se je prevesil v zelo prijetno cesto po hribu navzdol. Tej pa je sledil precejšen nesporazum, ki nas je stal precej časa.
Prišli smo do razpotja; na levi je nekoliko širša pot vodila navzgor, in ko jo je Lea videla, je vzkliknila: “Ne, ne tja!” Klemen, misleč, da je Lea to prebrala z GPS-a, je zato zavil na desno, kjer je v gozd vodila ravna, a zelo slaba pot. Slaba pot je kmalu postala brezpotje in preden smo ugotovili, da se Lei enostavno ni dalo hoditi v klanec in da je bila strma pot v resnici prava, smo bili že na drugi strani hriba. Ko se je Klemen nekoliko umiril, smo se odločili poskusiti priti na vrh hriba in se pridružiti pravi poti. Vzpon na vrh nam je nekako uspel in končno smo našli nekaj podobnega shojeni poti. Po zelo kratkem postanku smo se spustili po drugi strani hriba in prišli na pravo pot nekje dvajset metrov stran od razpotja, kjer se je vse skupaj začelo. Plezanje čez hrib nas je vsekakor utrudilo, a bilo je lepo spet najti pravo stezo. Po njej smo se napotili do Loškega gradu, kjer smo ponovno napolnili prazne plastenke in pojedli nekaj Nežinih bombonov. Spust v Škofjo Loko ni bil posebej težaven in čez kake pol ure smo prišli do kopališča ob Sori. Nismo se toliko kopali, saj reka ni bila posebej čista, temveč smo na travi igrali tarok, nekaj malega pojedli in šli spet na sladoled (vem, zelo neskavtsko). Poleg tega smo se poslovili od Lucije, ki je bila tako ožuljena, da poti ni mogla več nadaljevati.
Proti večeru smo se odpravili iskat primeren kraj za izobešenje visečih mrež, a nas je v kraju, imenovanem Hosta, presenetil večerni naliv. Viseče mreže nas ne bi niti malo zaščitile, zato smo v hosti postavili bivak in spali v njem. Bil je deževen večer in od enih naprej je bilo sončno jutro osmega dne.
Osmi dan smo nameravali tabor zaključiti z jutranjim pohodom do Mednega. V Medvodah nas je zadržala nevihta, ki je bila tako močna, da se je cesta spremenila v po hribu navzgor tekočo reko. Sumim, da jo je nad nas poslal blejski župnik, ki je kakor Saruman v Gospodarju prstanov z zvonika cerkve na otoku klical neurje nad ljudi, kot kazen, da nismo dovolj spoštovali naravnega spomenika. Po kake pol ure se je končala tako hitro, kot se je začela - kakor bi Bog pritisnil na stikalo. Nebo se je nedolžno nasmehnilo in po nekaj minutah je spet začelo pritiskati sonce. V Mednem nam je bilo že precej toplo. Tam smo se poslovili od Petje, ki se ji ni več dalo, naredili refleksijo, še malo poklepetali in se poslovili s klicem noviciata: “Kruljaste Mravlje; Spoštuj otok!” Ime smo pobrali iz neke pripovedke, klic pa seveda na blejskem otoku.
S tem je bilo tabora konec in vsi smo se odpravili domov.
