POROČILO ZIMOVANJA VV – Kolonizatorji

petek, 24. februar – nedelja, 26. februar 2017

Pokaži / skrij lokacijo

DNEVNIK HAZEL UNDERWOOD, oskrbnice koče Pri praženmu bobru

PETEK, 24. februarja, popoldne.

Kot se za zimo v severni Ameriki spodobi, je začelo močno snežiti in tudi našo krčmo je tako zamedlo, da me skrbi, ali bodo delavci, ki so naročeni za danes zvečer, sploh lahko pravočasno prišli. Cesta, ki vodi iz doline, je zelo ovinkasta, zato se zna zgoditi, da bodo morali do krčme priti peš. Kuharici sta sicer že pripravili ličinke belih žuželk z želodčki jerebic in polhov, ki sta jih popoldne nalovila Herbert in Artur. Upam, da večerja ne bo mrzla, preden pridejo. Menda so delavci še zelo mladi in prihajajo iz Evrope, tako da pri delu ne bi smelo biti večjih težav.

Zvečer.

Nastanitev je potekala po načrtih, vendar je krčma skoraj polna. Še dobro, da za ta konec tedna ni najavljenih še kakšnih gostov, saj bi morali sicer spati zunaj (ali v skednju). Ker so nahajališča hrane, kož, lesa in zlata v bližini izčrpana in moramo najti nova, nas jutri čaka naporen dan. Na zadnji (in edini) prost večer smo zato oskrbniki za delavce pripravili igre za zabavni večer, s katerimi smo poskrbeli za sproščeno vzdušje (Improliga, Muca išče kot, »Primitivc« …). Ko zdaj sedim na medvedovem kožuhu ob peči in zaključujem tole pisanje, lahko slišim, kako iz spalnic še vedno prihaja govorjenje, polena v peči pa počasi dogorevajo.

SOBOTA, 25. februarja, zvečer.

Ropotanje se je začelo že zelo zgodaj, saj je prišlekom menjava časovnega pasu povzročila toliko preglavic, da so vstali že pred dogovorjeno uro in zbudili tudi tiste, ki bi želeli izkoristiti vsako minuto, ko bi zaviti v živalske kože še lahko počivali.

Po zajtrku smo odšli po sledi zlate žile, pri tem pa smo morali seveda vzeti s seboj vso opremo, ki jo bomo potrebovali na najdišču, zato smo bili otovorjeni s siti, žagami, sekirami, nahrbtniki, malico … Na žalost je zaradi hudega nočnega mraza voda zamrznila in s tem v njej tudi ribe, ki naj bi jih imeli s seboj za malico, zato so morali, preden bi sploh lahko ujeli ribe, najprej razbiti led.

Pot je vodila tako po ravnem kot v hrib, in sicer po kolovozih ali pa izven običajnih poti, zato smo precej gazili po snegu (do gležnjev ali kolen, odvisno od velikosti). Zlato, les, kože in hrano bi verjetno našli precej hitreje, če se ne bi ustavljali, vendar smo imeli med potjo še veliko dela, in sicer smo morali preveriti:

• kdaj moraš vreči kepo v veje drevesa, da se sneg usipa naravnost spodaj stoječim za vrat,
• s kakšno silo se moraš odgnati, da se kotališ po celem hribu navzdol, ne da bi se vmes ustavil
• koliko časa moraš sedeti na snegu, da hlače premočijo
• kako močno se moraš vreči na hrbet, da »riba izpusti čreva« (= poči lonček od jogurta in se vsebina razlije po nahrbtniku)
• kako hitro in kam se moraš potuhniti, ko nekoga okepaš, da »žrtev« namesto tebe obtoži nekoga drugega,
• …

Šele pozno popoldne se nam je končno nasmehnila sreča in smo odkrili nahajališče zlata, ki smo ga našli v snegu in nato »izpirali« s pomočjo sit, se učili žagati in sekati in si v gozdu ujeli večerjo. Ker se je dan že nagnil, smo si morali poiskati prostor, kjer bi lahko zakurili, kar nam je kljub snegu in mokremu lesu s skupnimi močmi tudi uspelo. Prva stvar, ki je sledila, je bilo gretje premraženih rok in nog ter sušenje nogavic in gojzarjev (zdaj iz lastnih izkušenj vem, da ima sušenje PREblizu ognja za čevlje lahko uničujoče posledice!). Ko je nastala žerjavica, smo si spekli naš plen, ki smo ga ujeli v hosti, in ga pojedli, ko se je že popolnoma stemnilo; na jasnem nebu smo med pospravljanjem ognjišča in pripomočkov, ki smo jih prinesli s sabo, lahko opazovali zvezde.

Po prihodu v krčmo smo peč in vse radiatorje »prekrili« z mokrimi oblačili, nato pa smo se začeli pripravljati na zabavni večer. Delavci so sestavili svoje delavske himne, v katerih so opisali svoje bivanje v severnoameriški koloniji, s pomočjo pustnih barv za obraz pa so se poleg tega tudi prelevili v živali po lastnih željah (tigri, levi, polži, sove, mačke, ribe …). Tudi oskrbniki smo uporabili svojo domišljijo in se spremenili v Jokerja, Corpse bride, Bagiro, Žirafo, Piko Nogavičko, Srčno kraljico, moder in zelen balon … Zabavo so popestrile tudi glow stick zapestnice, ki so bile skrite v napihnjenih balonih in smo si jih z nemalo hrupa tudi »priborili«. Sledile so še različne igre, nato pa smo se počasi odpravili spat. Dan je bil naporen, delavci pa so očitno zelo utrujeni – danes iz spalnic ni mogoče slišati šepetanja in pogovarjanja.

NEDELJA, 26. februarja.

Ker je nedelja čas za izmeno, je bilo potrebno krčmo spraviti v stanje, ki bo pripravljena za naslednjo skupino delavcev. Tako smo  dodobra zribali tla, pometli pajčevine, zloščili stopnišče in pospravili vse svoje stvari. Po manjših skupinah smo nato pripravili sodelovanje pri maši, izbrali pesmi in uglasili brenkala (sicer zaman, ker mrzla severna zima slabo vpliva na strune, vendar šteje predvsem trud). Sv. mašo smo doživeli na vrhu manjšega hriba, obsijanega s soncem, nato pa še poklepetali ob dobrotah, ki so jih prinesli starši in se odpeljali nazaj v civilizacijo.

Zapisala: Kača Kaja