Srečanje klana no. 10 ali kako smo skoraj pristali v jamskem jezeru

petek, 3. februar 2017

Bil je deževni petkov večer, ko se nas je zbralo deset nadebudnih skavtov, ki smo se pod vodstvom vodnika in reševalca iz jam-Bagire odpeljali v Logatec, kjer smo od bližje spoznali jamo Mačkovico. Kljub dejstvu, da imamo skavti radi blato in nas nekaj pack ne moti preveč, smo upoštevali Bagirin nasvet in se preoblekli v oblačila, ki smo jih bili pripravljeni žrtvovati. Napredovanje v jami je bilo na začetku relativno hitro, saj smo lahko še normalno hodili, kmalu pa se je strop znižal in v prednost so prišli tisti, ki so v puberteti brzdali svoje rastne hormone. To se jim je v jami še kako obrestovalo. Nekateri deli v jami so bili še posebej težko prehodni in verjetno bi tam ostali do danes, če si ne bi pomagali z vrvjo, ki jo je tja predhodno namestil Bagira. Še danes se sprašujem, kako mu je uspelo brez vrvi preplezati dele, na katerih smo se sami komaj prebili naprej ob pomoči vrvi. Reševalci iz jami res niso od muh! Nadaljevanje poti nas je vodilo skozi ozek dimnik v Veliko dvorano, kjer smo si v soju čelnih luči ogledali kapnike in stalaktite vseh možnih oblik in velikosti. Nato smo prispeli do Blatnega rova, s katerim se je jama tudi končala in na vrsto je prišel krajši odmor. Vrnitev na površje je bila načrtovana po drugi poti, po kateri si se prebil mimo tako ozkega predela, da ti je bila čelada bolj v napoto kot v korist. Če si se prej še lahko nekako lahko izognil blatu in vodi, ki je tekla prav povsod, sedaj ni bilo več izbire. Ko smo se privlekli iz ozkih rovov smo bili vsi blatni in premočeni od glave do pet. Ampak to je bila šele uvertura v to, kar nas je čakalo za ovinkom. Predstavljajte si dve navpični steni in med njima pas vode, ki ji ni videti dna. Ko je nastalo situacijo opazil tudi Bagira, se je prijazno ponudil, da bi preplaval jezero in preveril, če je preostanek poti prehoden. Na izbiro nam je dal dve možnosti : 1. Preplavamo jezero in se po krajši poti čim hitreje prebijemo ven iz jame. 2. Preprosto se obrnemo nazaj in se po isti poti, po kateri smo prišli, vrnemo nazaj. Velikodušno nam je prepustil, da si sami izberemo svojo usodo. Nekaj nas je bilo za nočno kopanje, preostanek skupine pa nad to idejo ni bil tako navdušen. Na koncu je prevladala beseda prekaljenih voditeljev in »odločili« smo se za dolgo pot nazaj skozi rove, v katerih smo bili deležni še ene porcije blata. O modrosti odločitve ni nobenega dvoma. Sicer smo se v jami zadržali malo dlje, a preprečili smo skoraj gotov prehlad, ki bi ga povzročilo namakanje v nesramno mrzli vodi. Tako smo se blatni in relativno suhi vrnili k avtomobiloma. Na hitro smo se preoblekli v suha oblačila, ali pa se enostavno zavili v vreče za smeti, saj je bil to pogoj, pod katerim si dobil prevoz nazaj. Sicer smo se počutili kot smeti, a zagotavljam vam, da so sedeži ostali čisti. Pa naj si kdo drzne trditi, da skavti nimamo nobenih higienskih standardov! Ob zaključku srečanja smo se vsi skupaj strinjali z dejstvom, da je bil to do sedaj letošnji najboljši sestanek klana. Kljub temu mi je, ko pogledam nazaj, kar malo žal, ko se spomnim našega kolebanja med odločitvijo plavati ali ne plavati. Res je, da bi v primeru plavanja zboleli. Ampak mar ne bi bilo to nepozabno doživetje? In samo predstavljajte si presenečene obraze prijateljev, ko bi jim razlagali razlog naše odsotnosti. Vsakdanji izgovori za odsotnost kot so pozabljena kapa, šal, dežnik, pokvarjena hrana in stres se sploh ne morejo primerjati z zimskim kopanjem v ledenem jezeru jame Mačkovice. In navsezadnje, poznate koga, ki si je že kdaj privoščil podzemsko kopanje?

M.D.