Tabor IV 2014 - soška fronta
torek, 8. julij – petek, 18. julij 2014
V torek, 8. julija zjutraj, se je skoraj cela četa zbrala pred cerkvijo. Avtobus nas je že čakal, zato smo nanj hitro naložili prtljago in se veselo odpeljali proti Čezsoči. Po slabih dveh urah vožnje smo izstopili iz avtobusa. Zunaj nas je pričakal dež, ki ni ponehal še naslednjih nekaj dni.
Ko smo prispeli na taborni prostor, smo izvedeli, da smo vojaki na soški fronti, in se pod Benjaminovim poveljstvom naučili poravnati (desno in naprej). Kljub slabemu vremenu smo uspešno in brez večjih zapletov postavili šotore, stranišče, varno cono, pljuvalnik, kapelico in ogenj, naslednji dan pa so bile na vrsti kuhinje in jambor.
Naših sosedov tabornikov pa slabo vreme ni preveč motilo. Že v prvih dneh so nam poskušali ukrasti kakšno zastavo. Na srečo je bila straža predobra zanje in tako nam (kljub temu da smo prespali piskanje) ni bilo treba delati odkupnine.
Tretji dan (v četrtek) je dež končno ponehal in imeli smo prvi zabavni večer. Vsi smo si naredili nosila (vsak vod svoja) in se preizkusili v znanju prve pomoči. Odšli smo se tudi okopat v Sočo, ki je bila prav prijetno ledena J. Zvečer smo prižgali ogenj, ki se je tri dni namakal na dežju (in se prižgal v prvo), ter se igrali nekaterim že dobro znane, drugim pa nove igre.
V petek smo se lotili postavljanja poligona za nove rekrute (starše), popoldne pa so nas voditelji poslali na hajk. Vsak vod je dobil svojo destinacijo, a zaradi težavne poti in pomanjkanja dnevne svetlobe so le redki prišli na cilj.
Smo se pa vsi srečno vrnili v soboto popoldne in lahko smo dokončali poligon za starše, ki so prišli v nedeljo. Pričakali smo jih poravnani v vrsti (to smo zdaj že obvladali) in jih popeljali po taboru. Za tem so se preizkusili v plazenju, hoji po minskem polju, hoji ponoči in celo v streljanju z lokom. Plezati pa so morali tudi po vrvni lestvi. Poti preživetja je sledila maša, tej pa pojedina, ki so nam jo pripravili starši. Ko smo se najedli, so starši počasi odšli, mi pa smo se še sami preizkusili v obvladovanju poligona.
Naslednji dan smo postavljali bivake, nato pa smo se povzpeli na trdnjavo Kluže, kjer nas je pričakal prijazen gospod, ki je bil oblečen v vojaka. Povedal nam je nekaj o zgodovini trdnjave in trikih, ki so jih uporabljali za vojskovanje, ter nas popeljal po muzeju. Ko smo končali ogled, nas je Peter razveselil s sladoledom za njegov rojstni dan.
V torek smo vstali že zelo zgodaj in se odpravili proti Krnskemu jezeru. Zajtrk smo pojedli na rosnem travniku, po vzponu na vrh pa smo se pogostili še s kosilom. V jezeru so nas pričakale majhne ribice, ki so bile prav vesele našega kruha, okoli jezera pa sneg, ki smo ga bili veseli mi, čeprav presenečeni, da ga vidimo. Zvečer smo se se vrnili v tabor in se po kratkem zabavnem večeru odpravili spat.
V sredo je bil IV-dan in novinci so opravljali preizkušnje za ime. Medtem ko so se oni mučili s plazenjem, petjem, repanjem, plesom, prenašanjem hloda, čudnimi oblačili, smradom umazanih nogavic in nagovarjanjem starejših od sebe, smo ostali dokončali bivake in podrli poligon, skuhali odlična kosila in postavili ogenj, ki je bil videti skoraj tako dobro kot tisti za zaključni večer.
V četrtek zjutraj smo ugotovili, da nam je novicijad ukradel dve zastavi, in čeprav smo Majo ujeli, smo se morali za odkupnino hroščati in peti. Nato smo pospravili kuhinje in vse, česar nismo potrebovali, ter odšli plavat v »toplejšo reko« (bazen). Ker je bil to zadnji večer, smo imeli najdaljši zabavni večer. Lanski višji vod nas je naučil novo igro, nato pa so se počasi odpravili naprej. Novinci so opravljali večerne preizkušnje in dobili imena, višji vod se je poslovil od čete, imeli pa smo tudi taborne poroke. Na koncu sta se poslovila tudi oba Benjamina (ki ju bomo nedvomno zelo pogrešali) in nam v slovo podarila dve torti. Ko je ogenj ugasnil in smo pojedli še zadnje pečene banane, smo polegli okrog ognja in spali dokaj mirno, kljub temu da so nam taborniki nenapovedano poskušali ukrasti zastave.
V petek smo podrli šotore in pospravili tabor, ter podrli jambor. Ker je bilo vroče, smo se šli kopat v Sočo in nekateri fantje so prav junaško skakali z mostu. Nato so se počasi odpravili proti domu, višji vod pa je čakal še podaljšek. Pri kraji zastav sicer nismo bili pretirano uspešni, smo se pa zelo zabavali.
U.M., Drzna antilopa
