TABOR NOVICIATA 47 WOUIX oz. najboljši tabor ever
sobota, 18. julij – nedelja, 26. julij 2020
H U P H U P (here ere), G R E M O!!!
SOB
Devet prepolnih koles se je iz Dravelj napotilo na dolgo, še ne poznano pot. Vse proti Viču in še dlje so nas vodili številni makadami in napačne poti. Prvi postanek je bil pri izviru Ljubljanice, kjer smo se pošteno najedli malice oz. kosila, da smo lahko prevozili velik in dolg Vrhniški klanec. Na srečo so nam dali piškoti in majhni paradajzi dovolj energije, da smo klanec vsi prevozili brez težave. V Logatcu smo obujali spomine na Jakca in zraven iskali primerno mesto za prenočišče. Ker imamo vsi vid kot sokol, smo takoj našli dovolj dreves za devet visečih mrež. Srečali smo tudi prijetno družino (Kasneje smo izvedeli, da oče ni bil prijeten. Umoril je družino in nato lovil nas!! (to je seveda izmišljena zgodbica)), ki je šla na sprehod v gozd. Cel večer smo igrali enko in poslušali himno tabora: »VSI MENI SE SMEJIJO!«. Celo noč nam je pes/kojot/jelen/srnjak pel uspavanko, da smo bili naslednji dan vsi polni energije.
NED
Že na vse zgodaj zjutraj nas je presenetila Teja, ki je »šponala« vse do kraja Laze, kjer smo ob pogovoru o prepelicah napolnili flaše z vodo. Vse do Planinskega polja pot res ni bila težka, saj smo peljali bolj navzdol. Uživali smo v vožnji, dokler nas cesta ni privedla do nemogočega klanca. Le najboljši kolesarji (fantje) so na vrh prišli, ne da bi stopili s kolesa. Ko smo na vrhu vsi prišli do sape, je Nejc, naš najbolj »zanesljivi« navigator sporočil, da je hrib napačen. Kljub temu smo pot nadaljevali suvereno, saj nam je Ema končno dala svoje Direct energy bombončke. Po pravi poti smo prispeli do planinske jame. Tam smo seveda imeli photoshooting in odkrili najboljši tobogan iz alg. Bilo je epsko. Ker pa smo bili že zelo lačni, smo si skuhali res dobro in veliko kosilo. Bilo je tako dobro, da je ostalo še za večerjo. Čas kosila smo preživeli v stilu. Ležali smo in delali nič. Žal pa smo morali naprej, saj nas je počastil prihod Marka z najboljšim štrudljem (hvala Prački). Da pa smo preverili Markove kolesarske sposobnosti, smo se takoj napotili navkreber po dolgem makadamu. Mnogi smo hodili, ampak to ni bilo priporočljivo, saj so te takoj napadli komarji. Na vrhu smo nekajkrat zgrešili pot, a smo z veleznanjem naših voditeljev le prišli do prave poti, ki je vodila čez železnice (bilo je kar kripi). Ko smo prišli v Rakov Škocjan smo se šli kopat v vodo polno ogromnih alg. Andrej si je celo upal uporabit tarzančka. Zvečer smo se nastanili med prijetnimi drevesi. Manca je navezala stik z nekim Nemcem po imenu Bill. Ne, Fill. Aja, Till. Pridružil se nam je pri večerji. Čeprav ni razumel naših for, se je Manca trudila in se pogovarjala z njim.
PON
Naslednji dan nismo imeli zajtrka! Takoj smo odhiteli do Postojne, kjer smo si kupili zajtrk. Pred Hoferjem smo seveda izvedli tradicionalno lenarjenje in poležavanje. Po dolgem počitku smo se napotili do cilja. Tam naj bi bilo jezero, ki ga na žalost ni bilo. Zato smo se odločili, da naredimo turo še od naslednjega dne. To je bila najboljša odločitev, saj smo od Pivke naprej šli po res dobrem klancu navzdol. Ko so nam izpušni plini tovornjakov in veter kuštrali lase, smo takoj opustili misel, da bomo mogli klanec navzdol tudi nadoknaditi. Pri Ribnici smo zavili iz glavne poti in začeli iskati prenočišče. Manca in Nika sta se odgovorno dogovorili s prijaznim gospodom, da lahko spimo ob reki, pri kupcu vej (To ni bil samo kupec. To je bil velik kup.). Tam žal ni bilo primerno za kopat, zato smo se nekateri šli kopat malo naprej. Ko pa smo prispeli nazaj, nas je že od daleč pozdravil Lejin smeh. Lea, Nika in Mirjam so čisto spočite prispele z goro hrane (štrudelj, ČOKOLINO…). Oče Valič je popravil tudi nekaj koles. Žal pa se nismo poslovili samo od staršev Valič, ampak tudi od Marka, ki je na žalost zbolel. Visečke smo si namestili le dva metra od vode!! Deklica iz vode ni imela dolge poti do nas. No, na srečo ni nikogar vzela s sabo, saj smo se zjutraj vsi zbudili zdravi in nasmejani.
TOR
Zjutraj so nas voditelji zapustili in smo sami pospravili in za njimi odšli do plaže. Tam smo cel dan uživali. Našli smo kul tarzančka, na katerega so si upale tudi punce. Klemen in ostali čudaki, pa so se guncali na veji. Drugi smo uživali v nežnem grizljanju majhnih ribic. Ta dan smo si zapomnili predvsem po: DEEEEEMN. Da si je Nejc zaslužil novo rutko, je moral cel dan nositi ponošene gate od vsakega člana noviciata. Ni smel biti sarkastičen in najpomembneje, moral je hvaliti naše riti. Seveda pa se je moral izkazati tudi Andrej, ki je letos obljubil. Cel dan je moral navijati za vse pri vseh opravilih. Če ni dovolj dobro navijal, smo mu ostali povedali številko od ena do deset, on pa je moral povedati skavtski zakon. Dan je bil res sproščen. Zvečer smo prispeli do okolice četinega tabora. Ponoči smo se malce sprehodili okoli.
SRE
Zjutraj smo zajtrkovali pri četi. Ponudili so nam odličen svež kruh. Ob mnogih objemih smo obujali spomine četinih taborov. Potem smo spet lenarili in počivali v visečkah. Za kosilo smo si v saču spekli krompir in sočno zelenjavo. Bilo je odlično. Na tistem kraju smo nadaljevali z lenarjenjem, ampak smo ga koristno izkoristili, saj smo imeli pravo debato o vzgoji otrok. Popoldne smo urejeni odhiteli do tabora, kjer je potekel slavnosti kvadrat. Končno smo lahko zaklicali naš najbolj kul klic. Jakob se je zadrl 4 7!!!! Mi pa z globokim glasom, ki je odmeval v naših srcih: WOUIX!!!! Ponosno smo gledali Andreja, ki je pravilno povedal vseh 10 zakonov. Prav tako smo se zadušljivo smejali Nejcu, ki je dobil novo rutko. Po res glasni vogi pa je sledilo skupinsko slikanje in seveda še en photoshooting noviciata. Po kvadratu smo imeli še mašo, ki jo je vodil p. Primož. Zvečer je sledila najboljša večerja. Jedli smo zrezke, ki smo jih položili kar na žerjavico in potem pojedli. Res so bili dobri. Ker smo bili zelo zaspani, smo pustili voditelje, da so počakali, da se je krompir spekel, mi pa smo šli spat v bivak.
ČET
»O, ura je že 10!«. Zaspali smo, zato smo se hitro napotili prosti Ilirski Bistrici, kjer smo pojedli zajtrk (ob 12h). Žal smo se poslovili od Teje in Mirjam. Spet smo lenarili pred Hoferjem (po Hofer ceni!). Nato je do nas prišel prijazen gospod, ki nam je kupil sladoled! Lea si je želela sladoled prihranit, zato si ga je razmazala po obrazu. Pozdravit so nas prišli tudi četini voditelji. Po nekaj urah Hofer raja smo se napotili v realnost. Po strmih serpentinah smo se povzpeli vse do Knežaka, kjer nas je pričakala Lea (Voče jo je pripeljal do vrha). Nekaj časa smo čakali Manco, ki je slikala drevo, medtem pa jedli sočni ananas. Pri pokopališču, smo se shladili in pot nadaljevali v gore. Dobesedno. Gonili in gonili smo v hrib in res dolgo časa nismo prišli nikamor. Pa vendar nam je uspelo zaradi Direct energy bombončkov. Ko smo čisto zmatrani prišli do Mašuna, so nam prijazni gostinci ponudili prenočišče v Jurčku. Tam smo si zakurili in pojedli večerjo. Lahko smo šli tudi na navaden WC. Izvedeli pa smo tudi čisto resnično (pravzaprav ne) legendo o ubojih nedolžnih skavtov z motorno žago, ki jo kasneje kot trofejo zažagajo v hlod pred gostilno.
PET
Zjutraj smo bili na srečo vsi še živi in v hlodu ni bilo nove motorke. Po klancu navzdol smo se spustili vse do gradu Snežnik. Na žalost je Ema malce padla. Pri gradu smo prebrali svetopisemske odlomke in se poglobili v razmišljanje o služenju. Vse do Cerknice smo imeli kolesarsko puščavo. V Cerknici smo se pri Hoferju dobili z voditelji. Dobro smo se najedli in nabijali muziko, medtem ko je močno deževalo. Ker je deževalo, smo se odločili, da ne bomo kolesarili naprej, ampak bomo prespali kar v SMC-ju. Tam so nas prijetno sprejeli. Skuhali smo si večerjo in se udobno namestili v dvorani. Tam smo si večer zapolnili z učenjem salse, drugimi plesi in najbolj kul igro španske vasi.
SOB
Zjutraj smo Andreja resni pričakali v dvorani in mu razložili njegovo preizkušnjo za ime. Cel dan je moral nositi ženski odbojkaški dres, na vsako uro je moral zapeti refren Adijeve pesmi Dvajset ljubic in osvajati dekleta s pick up line-i. Če je bil punci pick up line všeč, mu je na roko narisala srček, če pa ne, mu je namazala eno zaušnico. Andrej se je spomnil kar nekaj dobrih pick up line-ov (Če bi bla midva štumfa, a misliš, da bi bla dobr par?; A maš pržgan hot spot, ker mislm, da sva vzpostavla povezavo!…) in pa tudi nekaj slabih (Če bi bla kolo, bi te celo življenje gonu.). V tem dnevu smo se povzpeli še na Rakitno, od tam pa še do Gornjega Iga. Pot od tam pa žal ni bila posrečena. Nika, Andrej in Jakob so nesrečno padli. Jakob si je celo zvil zadnji obroč kolesa. Na pomoč smo poklicali očeta Valič. Takrat je prišel tudi Marko. Sredi hriba smo se ustavili in medtem, ko so popravljali kolo, smo zakurili ogenj in zamesili testo za pico. Vsak si je naredil res odlično pico. Ko smo se najedli smo odšli dol, vse do Podpeškega jezera. Tam smo se kopali, plesali in se otepali komarjev. Zvečer smo ob ognju poslušali Andrejevo predavanje o zvezah in kaj narediti, če si tvoja punca pobrije glavo. Dobil je najbolj kul ime.
NED
Zjutraj smo ob zvokih Klemnovega zvočnika poležavali v visečkah. Ko smo se končno odločili, da vstanemo, smo pospravili stvari in odšli do jezera. Tam smo se kopali, kartali, poslušali glasbo, jedi sladoled in čevapčiče. Še zadnjič smo uporabili naše »custom made« (po naročilu narejene) WOUIX brisače. Zvečer smo se na žalost odpravili na zadnjo turo. Ustavili smo se pri Neži in pojedli še en sladoled. Imeli smo še refleksijo in uraden zaključek. Verjetno lahko govoriva za vse, da smo se imeli res epsko, najbolj kul in brutalno. Čeprav je bilo včasih zelo naporno, se je izplačalo. Naše vezi so se še bolj utrdile in bomo to leto vsi zelo pogrešali.
4 7 WOUIX!
Dobrosrčna lisica in Razigrana antilopa
