Volčičji poletni tabor 2019
sobota, 20. julij – sobota, 27. julij 2019
Teden poln dogodivščin se je začel v soboto 20.7.2019, ko nas je avtobus pripeljal do hiše s časovnim strojem, ki nas je popeljal v čas gruntarjev, dninarjev in revnih kmečkih delavcev. Med potovanjem s časovnim strojem, so se nam na koži pojavila čudna znamenja. Te je razbrala stara vešča in ugotovila, da predstavljajo imena domačij, v katerih sedaj živimo (Pr'Šinkovc, Pr'Kopitar, Pr'Plevevc, Pr'Žnidovc, Pr'Srčnih). Zvečer smo Pr'Srčni pripravili veselico, na kateri hrana, pijača, srečelov in sladkarije niso manjkale, vendar tudi niso bile zastonj. Naslednji dan smo Pr'Srčni prešteli dobiček veselice. Bil je tako velik, da smo si lahko kupili nove, razkošne obleke in kar je še pomembneje … dobili smo glavno besedo in s tem možnost postavljanja pravil vsem ostalim domačijam. Dobiček nas je povzdignil tik pod glavnega gruntarja, pod nami pa so bili sedaj ostali kmečki delavci, ki so na veselici zapravili ves denar. Da se ostali kmetje niso počutili prikrajšani, so si tudi oni sešili predpasnike in naredili slamnike. Ko smo se vsi opremili, da smo zgledali tako kot morajo zgledat kmetje, smo se igrali kmečke igre. Naslednji dan smo se igrali v reki Kolpi, nato pa je sledilo kuhanje kosila na ognju. Kasneje smo se lotili intenzivnih priprav na kmečko-skavtske poroke. Poročili so se kar 4 pari. Zaposleni z izdelavo prstanov, šopka, oblek, frizur in prirpavo obreda smo prepozno ugotovili, da je izginila Kača Kaja. Našli smo jo nezavestno na tleh za cerkvijo. Zraven nje pa je pa ležal listek z napisom: »To pa zato, ker mi niste dali dajatev«. Ko se je zbudila, se ni nič spomnila, mi pa smo sklepali, da jo je napadel gruntar, ki se ga bojijo vsi v vasi. Ko smo se vrnili v hišo, smo res našli listek (žal prepozno), na katerem so bile napisane omenjene dajatve. Kljub tem nesrečnim pripetljajem, smo dan zaključili ob slastni poročni torti. Naslednje jutro je gruntar od nas zahteval najredkejšo rožo na svetu - oranžno kamelijo. Stari vešči sta nam povedali, da ena raste na robu naše dežele. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo prav tja in jo najdemo. Ko smo jo po celodnevni odpravi našli, smo jo mogli odtrgati, brez da bi se je dotaknili s katerim koli delom našega telesa. Ena sam dotik bi nas naredil blazne, saj je oranžna kamelija strupena. Ko smo jo uspešno odtrgali, smo se polni navdušenja nad uspehom vrnili domov. Doma pa nas je pričakala razmetana hiša. Našli smo tudi gruntarjevo sporočilo, da nas je iskal, ker mu nismo pravočasno prinesli oranžne kamelije. Ko smo se zjutraj zbudili, smo se odločili, da začnemo urit naše telo, tako da bomo dovolj moči v primeru, da nas napade gruntar. Mišice na rokah so se nam kar vidno povečale po celodnevnem veslanju po reki Kolpi. Naslednji dan smo si naredili še svoje loke in naučili natančnosti pri streljanju vodnih balončkov. To da se trudimo in učimo so opazili tudi vaščani, ki so bili prav tako pod gruntarjevim okriljem. V zahvalo in upanjem, da nam ga uspe premagati, so nam dali zaklad. Ker pa so želeli, da ta zaklad dobijo res močni in iznajdljivi kmetje, so nam pripravili naloge, ki nas pripeljejo do njega. Seveda nam je s skupnimi močmi uspelo. S polnimi trebuščki samih dobrot smo tako zaspali. Vendar to noč se je zgodilo nekaj groznega. Gruntar je zažgal vse naše slamnike in ugrabil Ramo. Zvezal ga je na drevo in ga hotel ubiti, vendar se je Rama uspešno branil, mi pa smo ga še prvi čas rešili. Naslednji dan nam je bilo dovolj in sklenili smo, da bomo izvedli kmečki upor proti gruntarju. Z oprvaljanjem različnih nalog in zmago v igrah smo si pridobili cekine, s katerimi smo kupili vso njegovo ozemlje in gruntarja potisnili v strupeno oranžno kamelijo. Gruntarju se je zmešalo in zbežal je daleč stran. Zmagovalci pa smo z zmagoslavjem odšli v časovni stroj in se vrnili v sedanjost.
Kača Kaja, zavzeta orka
