Zimovanje PP in NOPP 2014

Naše letošnje zimovanje je bilo zelo posebno. Prvič zato, ker smo se »zimovat« odpravili dve veji skupaj in sicer PP in NOPP. PPjevci so bili sicer samo štirje, pa vendar. In prav lepo smo se imeli skupaj. Drugič zato, ker je bilo letošnje...

Naprej
Nazaj
Emonada
SKVO
TaborBB23
0 rutke
obljube2016
Poslednji skupni SKVO vikend
SKVO 2023
TaborIV2023
SKVO LJ3
SKVO LJ6
TaborIV 2022 ObljubaAmi

Zimovanje PP in NOPP 2014

petek, 7. marec – nedelja, 9. marec 2014

Naše letošnje zimovanje je bilo zelo posebno.

Prvič zato, ker smo se »zimovat« odpravili dve veji skupaj in sicer PP in NOPP. PPjevci so bili sicer samo štirje, pa vendar. In prav lepo smo se imeli skupaj.

Drugič zato, ker je bilo letošnje zimovanje tako pozno. Ne vem če smo že kdaj imeli zimovanje med postnim časom. Bilo pa je zelo zabavno, ker se je večina deklet iz veje NOPP postila od sladkarij, mi pa smo jih prav prijazno jedli pred njimi.

Kljub temu, da je bilo to naše zimovanje že skoraj pomladovanje, pa smo bili cel vikend dobesedno obkroženi s snegom. Odpravili smo se namreč v Žabnice, naselje blizu Trbiža v Italiji, na tromeji med Italijo, Slovenijo in Avstrijo. No, pa kaj sploh govorim, steg Lj 3 je letos tam že stalni gost. V soboto dopoldne smo smučali (in bordali) po strminah Višarij in Trbiža. Vreme je bilo odlično in kmalu smo se znebili šalov, puloverjev in rokavic, saj nas je dobesedno kuhalo. Štiri ure smučanja so bile kar prehitro mimo, sledila je maša, ki je bila ravno tisti dan v slovenskem jeziku. Popoldne smo zunaj pred hišo zakurili ogenj in naredili bivak. Skuhali smo si slastno kosilo, kar pa je zopet posebnost našega zimovanja. Standardne hrenovke ali makarone je tokrat zamenjala zelenjavna juha, ki je bila božanska.

Zdaj pa sledi še največja posebnost tega zimovanja in sicer ta, da smo se naslednjega dne zbudili že ob 3.00 uri in jo mahnili na Višarje. Peš. Nekateri junaki so s seboj vzeli še nahrbtnike in celo pot nosili težke smučke in pancarje. Naš namen je bil, da bi na vrhu videli sončni vzhod, a takšnih carjev je bilo bolj malo. Večina nas je takrat še rinila v breg. Vendar smo ga vseeno videli. In bilo je nepopisno lepo.

Ravno zato, ker je bilo zimovanje tako posebno, se ga še vedno zelo dobro spominjam. Bilo je obarvano s snegom, pravim skavtskim duhom in veliko in še več smeha.

Jerneja Mavrič, Nasmejana puma