Švic in solze, poletni tabor noviciata 2019
ponedeljek, 22. julij – nedelja, 28. julij 2019
Te besede so zaznamovale potovalni tabor RIPciata (noviciata Ljubljane 3), ki je potekal 22.–28. 7. 2019. V sredo smo se zbrali v Dravljah, odkoder smo se Domen, Alenka, Neli (voditelji) in Sara, Štefan, Ema, Ajda ter Teo (popotniki) kar peš odpravili do Kolodvora, kjer smo se vsak s svojim nahrbtnikom, kitaro in veliko energije usedli na avtobus in se odpeljali do Celja. Tu se je zares začelo naše potovanje. Prvi dan smo nameravali priti do jame Pekel, ki naj bi si jo tudi ogledali. Žal nam žgoče sonce in dolga pot tega nista dopustila, a smo vseeno prišli do jame (takrat že zaprte), kjer smo se lahko zgolj ohladili ob hladnem vetriču, ki se je vil iz nje. Ta dan smo se žal poslovili od Ajde, ki se je odločila, da poti ne bo nadaljevala. Zvečer smo si skuhali večerjo in se kmalu zatem odpravili spat. Naša pot je bila iz dneva v dan bolj naporna, a mi smo z nasmehom na obrazu nadaljevali pot do Šmartnega ob Paki, kjer nas je lepo sprejela družina voditeljičine prijateljice. Pri njih smo dobili večerjo, jim pomagali pri vrtnih opravilih in ob ritmih kitare zaključili dan. Potovali smo zjutraj in popoldne, ko ni bilo preveč vroče, čez dan pa smo se ustavili, si nabirali energijo in se osvežili v vodi, kjer smo se lahko. Ko smo en dan že pomislili, kako lepo se imamo, ker smo prehodili le pol toliko kilometrov kot prejšnje dni in prispeli na cilj v lepem vremenu, je začelo deževati. Za nagrado pa smo se morali brez voditeljev odpraviti iz Mozirja do Ljubnega, kjer sta imela stega Celje 1 in Celje 2 skupni tabor ob 20-letnici. Dobili smo nalogo, da jim ponoči pokrademo zastavice. Nalogo smo uspešno opravili, za nagrado pa dobili masažo, hrano in razgibali izvidnike. Ni pa vse tako lepo, kot se sliši. Naslednja postaja so bile Golte, od katerih nas je ločilo kar nekaj kilometrov. Na poti smo spoznali tudi Mozirsko skavtinjo, pri kateri smo si malo oddahnili, se od nje poslovili in prišli do hotela na Golteh, kjer smo z juho pričakali naše voditelje, ki so se kar po azimutu povzpeli do vrha. Zvečer smo si želeli pripraviti dobro večerjo na ognju, a ker so nas z naše lokacije pregnali, smo se odpravili prenočevat drugam. To noč je močno deževalo, a smo bili na srečo dobro pripravljeni. Zjutraj se nam je pridružil tudi Primož, s katerim smo pripravili sveto mašo, po tem pa smo se odpeljali v dolino, kjer smo pot nadaljevali do železniške postaje v Celju, odkoder smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Ljubljano. Tako smo zaključili naš tabor. Bili smo utrujeni, a ponosni, da smo brez večjih težav prišli domov. Za konec smo še se poslovili in se odpravili vsak v svojo smer. Tabor nam bo gotovo še nekaj časa ostal v lepem spominu.
Teo Humar, Trubadurski orel
