Kako se jesenovanje spremeni v zimovanje ali Klan Možgan gre na Krstenico

V petek 24. novembra so se šest članov in trije voditelji zbrali v Dravljah. Napokal smo se v avte in odpravili v Bohinj. Malo nad Staro Fužino smo si v ruzake nabasali hrano in začeli hoditi oz drseti po zaledeneli cesti proti planini Blato....

Naprej
Nazaj
Emonada
rutke
SKVO
taborIV2016
obljube2016
taborIV2016-2
taborPP2014
taborIV2014
taborNOPP2014
zimovanjeIV2013

Kako se jesenovanje spremeni v zimovanje ali Klan Možgan gre na Krstenico

petek, 24. november – nedelja, 26. november 2017

V petek 24. novembra so se šest članov in trije voditelji zbrali v Dravljah. Napokal smo se v avte in odpravili v Bohinj. Malo nad Staro Fužino smo si v ruzake nabasali hrano in začeli hoditi oz drseti po zaledeneli cesti proti planini Blato. Prijazna tipčka v starem klijotu sta pobrala Primožev armafleks, ki ga je po nesreči izgubil. Zvesti fantje so nas vodili po temni poti skozi gozd in malo pred polnočjo smo dospeli do Krstenice. Ko smo prišli, so bile v hiši približno 3 stopinje. Hitro smo  zakurili in oblečeni v 15 plasti oblek skuhali kilo gresa – seveda nismo pojedli vsega in je še ostal za zajtrk -  in prepevali. Utrujeni smo zaspali pri 12ih stopinjah. Naslednje jutro smo si privoščili nekoliko daljše spanje. Po krepčilnem zajtrku smo prepeli vse pesmi od Mi2. Popoldne smo se kljub dežju odpravili ven na sosednje pobočje in se po armičih/ vrečah/ plahtah/ritih sankali/ kotalili/ kopali v razmočenem snegu. Čisto premočeni smo šli nazaj v bajto in izkoristili vse možne površine za sušenje oblek. Da bi se zares posušile, smo zakurili in dosegli rekordnih 26 stopinj. Igrali smo spomin, Jakob pa nam je za večerjo pripravil čevape in ražnjiče. Ko smo bili siti je naša jedilna miza postala miza za pingpong. Tako smo s pladnji, ponvami, dilami in pokrovkami odbijali pravo žogico. Zgodaj naslednje jutro nas je zapustil Primož, Rok, Maruša, Matevž in Jakob pa smo šli po sveže zapadlem snegu na sosednji vrh. Gazlili smo do pasu v snegu po pobočju navzgor. Dol je šlo mnogo hitreje, saj smo se po svojih ritih sankali nazaj do planine. Pospravili smo hišo in se odpravili nazaj v dolino. Doživeli smo pravo zimsko pravljico. Nismo se držali poti (tudi nismo vedeli kje je) in smo hodili tam kjer se nam je približno zdelo da bomo prišli do Blata. Vmes so nas čakali adrenalinski spusti, preizkusili pa smo tudi naše plezalne spretnosti. Po nekaj zapletih in ugotovitvi, da smo malo zašli smo dospeli do planine Blato. Od tam je bila le še cesta. Bili smo sestradani in utrujeni in iz srca smo se razveselili Primoža, ki nam je pripeljal malico in pobral ruzake. Vikend smo zaključili s kosilom na havbi. Bilo je neverjetno in nepozabno doživetje.

Jakob Merše