Koroške igre - Poletni tabor IV 2019

Po kakih dveh urah vožnje smo se izkrcali na kraju, imenovanem Sele-Šajda. Vsaj tako nam je bilo rečeno, mi nismo videli nobenega kraja. Le most, gozd in precej majhen potok. Okoli nas so se dvigali vrhovi gora. Poletni tabor se je začel. Najprej...

Naprej
Nazaj
Emonada
taborPP2014
rutke
obljube2016
taborIV2016-2
taborNOPP2014
taborIV2016
SKVO
taborIV2014
zimovanjeIV2013

Koroške igre - Poletni tabor IV 2019

torek, 16. julij – petek, 26. julij

Po kakih dveh urah vožnje smo se izkrcali na kraju, imenovanem Sele-Šajda. Vsaj tako nam je bilo rečeno, mi nismo videli nobenega kraja. Le most, gozd in precej majhen potok. Okoli nas so se dvigali vrhovi gora. Poletni tabor se je začel.

Najprej smo morali priti do travnika, na katerem bomo postavili šotore. Tiste, ki smo si premalo spakirali, so voditelji kaznovali tako, da smo morali v tabor odnesti šotore. Nekateri jih niso in menda so voditelji kaznovali tudi njih. Verjetno pa se je izplačalo, ker se šotorov res ni dalo nesti. Za začetek so tehtali približno trideset kil, poleg tega pa se jih sploh ni dalo dobro prijeti! Če si jih nosil z obema rokama, te je oviral nahrbtnik; če si jih nagnil na levo, te je bolela leva roka, če na desno, pa desna. Imeli so nekakšen ročaj, ki pa je bil tako tanek, da ti je uničil prste, poleg tega pa se je šotor vlekel po tleh.

Poleg tega si moral na travnik priti pred voditelji, sicer si pumpal, torej, delal sklece.

Ko smo postavili šotore (kar je vzelo kar nekaj časa), smo imeli kosilo. Jedli smo, če me spomin ne vara, tortilije z omako, ki so ji rekli 'Ninojska' (po izgledu je bila nekoliko podobna ričetu, le brez ječmena in z več zelenjave). Nato smo se razdelili v skupine za postavitev infrastrukture tabora.

Tabor je vključeval sledeče zgradbe: Jambor (tega smo izdelovali dva dni – bil je res orjaški), vigvam (shramba za orodje), vhod (ki smo ga uporabili samo enkrat – več o tem kasneje), dva WC-ja (na štrbunk, se razume), oltar (premičen, kar je otežilo izdelavo), oglasno desko (imenovali smo jo Čenčar – njena slava je bila velika), koše za smeti (za plastiko, papir in ostalo) ter biojamo (po domače: kompost). Po enem popoldnevu dela smo zgradili večino teh stvari, z izjemo jambora in enega WC-ja.

Naslednji dan smo jambor dvignili. Deblo smreke, popolnoma olupljeno, je ležalo na tleh poleg meter globoke luknje, v katero smo ga morali spraviti. Kakšen ducat močnih fantov je jambor dvignilo, ostali pa smo ga z vrvmi potegnil, kamor je moral iti. Devetmeterska pošast je zdrsnila v luknjo in tam ponosno stala do šestindvajsetega – poročilo o njenem padcu pride kasneje.

Medtem smo mi že dvigovali zastavo. Četa je stala v kvadratu, trije (moja malenkost, David Medvešek in Domen Kavčič) pa smo dvigovali slovensko in skavtsko zastavo ter zastavo naše čete. Če odštejemo, da sva bila z Domnom novinca in nama protokol ob dviganju zastave še ni bil čisto jasen, je bil dvig zastave uspešen. Poleg tega smo tisti dan postasvili ognjišča, da si bomo vodi lahko na njih kuhali. Kozorogi smo od tehnične ekipe dobili trinožnik, da smo jim lahko skuhali krompir. Pozneje nam je prišel zelo prav.

In bil je večer in bilo je jutro tretjega dne.

Tretji dan se je dokončno ustalila vsakodnevna rutina skavtskega tabora. Po zajtrku je bil piskan kvadrat, v katerem smo dvignili zastave, nato inšpekcija šotorov, med katero je nekaterim od vročine postalo slabo, in spet kvadrat. To se je ponovilo vsak dan (razen takrat, ko nas ali šotorov ni bilo v taboru).

Kosilo smo si na ogjnih kuhali sami. Večerjo tudi. Zvečer smo imeli taborni ogenj in veseli večer

Po rutinski jutranji aktivnosti smo odšli na pohod. Voditelji so oznanili, da je pohod priprava na neke 'Kohoške ighe,' ki se bodo dogajale ob koncu tabora. Tako smo vsi spakirali in odšli.

Naša destinacija je bilo akumulacijsko jezero nekaj kilometrov severno od tabora. Hodili smo dobri dve uri in se ustavili na lepi, travnati plaži. Bil je ravno čas za kosilo, ki je bilo zelo dobro in zelo vegetarijansko. Poleg tega smo dobili večje porcije, ker so nekateri delali 'Lakotnika.'

'Lakotnik' in 'Molčečnež' sta izziva, ki ju lahko opravljaš na taboru, a samo enkrat. Ko zamočiš, ne moreš ponavljati. Gre za to, da od kvadrata do kvadrata nič ne ješ ali nič ne govoriš, odvisno od tega, kaj izbereš. Lakotnika je delalo kar dosti ljudi, večinoma deklet, Molčečneža pa je delalo precej malo ljudi. Izkazalo se je, da je Molčečnež dosti težji od Lakotnika. Davidu Erhartiču je dobro šlo, dokler ga ni v jezeru nekdo poškropil z vodo. Tedaj je popolnoma nagonsko kriknil, česar mu res ne gre zameriti, kajti voda je bila precej mrzla.

Da se razumemo, tudi Lakotnik ni bil lahek. Julijo Cizelj so morali voditelji rehabilitirati zaradi podhranjenosti. Če odštejemo dejstvo, da ni opravila Lakotnika, pa je bilo z njo vse v redu.

Po kosilu smo nadaljevali s programom. Voditelji so povedali, da bomo vodi v devetih disciplinah tekmovali med sabo in si pridobili sponzorje. Za vsako disciplino smo si morali izbrati enega predstavnika, tako da smo vsi prišli na vrsto. Nato smo tekmovali. Eno disciplino smo na žalost izpustili zaradi stiske s časom, a po osmih disciplinah je za štiri točke vodil vod Kozorogov. Ta zadeva s sponzorji je vse začela nekoliko spominjati na film Hunger Games. Zanimivo naključje.

Po programu je imel p. Primož kratko katehezo, nato pa smo se odpravili nazaj v tabor.

In bil je večer in bilo je jutro četrtega dne.

Četrti dan se je ravno tako veliko dogajalo naslednji dan je bil dan staršev in vse je moralo biti pripravljeno za njihov prihod. Postaviti smo morali pot preživetja, na kateri se bomo lahko preizkusili mi, naši starši in drugi družinski člani. Šlo je za stezo z različnimi ovirami, preko katerih (ali skozi katere) si moral priti v čim krajšem času. Voditelji so pot poimenovali 'Kvalifikacije za velike Kohoške Ighe,' češ, da bodo najslabši vodi izpadli iz iger.

Pot smo postavljali v skupinah, vsaka zadolžena za svojo oviro. Te so si sledile takole:

Najprej si moral po slack-linu splezati čez potok, ki je tekel mimo tabora, nato pa se po zip-linu zapeljati spet nazaj. Na tej točki so se tudi po uradnem koncu poti preživetja še preizkušali manjši otroci.

Po tem, ko si šel čez reko, si moral še v reko in zaplavati pod vejo. Voda je bila ledena, veja pa zelo nizko nad gladino, tako da si se moral cel potopiti.

Po tej kopeli v ledeno mrzli vodi so morali tekmovalci prečkati blatno jamo. Dejstvo, da se je treba plaziti je zelo onesrečilo nekaj ljudi, ki očitno niso pričakovali, da se utegnejo umazati.

Na srečo so se lahko umili na drči, ki je bila speljana po klancu navzdol in je delovala tako, kot vodni tobogan.

Zadnja točka je bila lestev, po kateri si moral splezati. Nič posebej dramatičnega. Vse to smo sezidali na četrti dan.

In bil je večer in bilo je jutro petega dne.

Po zajtrku in poldrugi uri pritoževanja nad našimi šotori s strani voditeljev smo se skupaj s starši zbrali pri nedeljski sveti maši, ki jo je izza premičnega oltarja vodil p. Primož Jakop. Sledilo je kosilo, ki so ga od doma prinesli starši in je bilo temu primerno dobro. Večerja je bila temu primerno slabša.

Po kosilu se je začela pot preživetja. Tekmovalci so nanjo vstopali v štiričlanskih ekipah, ki so jih voditelji z nekajminutnim razmakom spuščali na progo. Prva ekipa je prišla in odšla brez komplikacij, pri drugi ali tretji ekipi pa je pot preživetja pokazala zobe in si prislužila svoje ime. Kot varnostni ukrep je nekaj skavtinj stalo ob ovirah in opozarjalo tekmovalce, naj bodo previdni.

Ko so vse skupine zaključile s potjo, so voditelji oznanili rezultate. Izkazalo se je, da se v nadaljnje tekmovanje uvrstijo vsi, razen staršev. Videti je bilo, da to staršev ne moti preveč. Poslovili so se in odšli. In bil je večer in bilo je jutro šestega dne.

Jutro šestega dne se je začelo zelo zgodaj. Ob normalnih dnevih smo se zbujali okoli sedmih, tokrat pa so nas že ob petih zbudili s piskanjem in kričanjem.

Izkazalo se je, da je starše vseeno zelo motilo, da so izgubili na poti preživetja, zato so sredi noči požgali naša okrožja, in da moramo zdaj iti tja (v Hunger Games trinajst okrožji obkroža glavno mesto, ki gosti te Velike igre. Na tej točki smo že vsi sprejeli, da živimo v filmskem svetu).

S tem izgovorom so nas poslali na hajk. Vsakemu vodu so dali zemljevid, na katerem sta bili označeni dve poti do naše destinacije, in sledeča navodila: »Dobili boste dva telefona, da lahko pokličete pomoč. Jutri ob desetih se vrnite. Srečno!«

Nato so vodi eden pa po eden odhajali iz tabora, v katerega se bodo smeli (in morali) vrniti šele čez devetindvajset ur.

Tu se ena zgodba spremeni v sedem različnih. Vsi vodi razen enega smo dosegli ciljno destinacijo. Vsi vodi razen enega so brez večjih težav našli prenočišče. A vsi, čisto vsi, smo se vrnili. Prišli smo v gozd in tam čakali (voditelji nas niso hoteli videti pred deseto). Nato smo končno zaslišali, kar smo pričakovali:

Piiisk! Piiisk! Piiisk!

Cela četa se je pognala proti vhodu. V ravni vrsti smo stekli skozi vhod, zastave vodov so plapolale in po več kot enem dnevu izven tabora smo se vsi zmagoslavno postavili v kvadrat.

Tedaj spregovori Klemen:

»Drva, drva, drva –  bim-bum, TRESK!«

 

Popoldne smo pričeli z Velikimi Kohoškimi Ighami. Bilo je bolj ali manj, kar smo pričakovali: Predstavniki vsakega voda so dobili orožje in šli v gozd, kjer naj bi se med sabo spopadali in pri tem postavljali vsak vod svoj bivak. To pa se je nekako sfižilo, kajti vodi res ne maramo tekmovati med sabo. To se je pokazalo (ali pa začelo) na zimovanju, ko so nas voditelji poskušali pripraviti do sodelovanja s tem, da so nas spodbujali k tekmovalnosti. Tokrat se nam je sicer bolj splačalo tekmovati. A je večer minil brez večjih bitk.

Ponoči pa se je to sodelovanje med vodi začelo obračati v našo škodo. Med nočno igro smo moral braniti tabor (in hrano v njem) pred višjim vodom, ki naj bi med sabo tekmovali in si kradli hrano tudi med sabo, ne le nam. Kolikor hrane ostane, dobimo za zajtrk.

Za tiste, ki ne veste, kaj je nočna igra:

Ponoči mora nekdo stražiti tabor, da slučajno ne pride noter kak, na primer, pijanec ali žival in česa ne uniči. Da stražarji ne izgubijo koncentracije, morajo stražiti vodove zastave in nočno zastavo pred 'napadalci.' Ker je tabor velik in so zastave po njem enakomerno razporejene, je to dokaj zahtevno in vse zastave redko ostanejo na svojem mestu. To se dogaja na vsakem taboru, tudi na letošnjem se je. Toda napadalcev je redko več kot pet, v višjem vodu pa je ljudi eden več (eden je bil namreč odsoten) in nič manj kot trinajst!

Ko bi vsaj kradli hrano tudi drug drugemu, bi bila stvar dosti lažja, pa niso. Tako nam je do jutra ostalo pet kosov kruha in tri konzerve paštete. Le trinajst ljudi v celi četi je imelo dober zajtrk in verjetno vsi vemo, kdo so ti srečneži bili.

Po tem nekoliko klavrnem jutru se je velika igra nadaljevala. Razdelili smo se po vodih in šli vsak na svoj konec travnika. Tam je vsak dobil črko ali številko, ki si jo je moral dati na hrbet. Če ti je nekdo s hrbta prebral številko, je tvoj vod izgubil eno življenje (ali tebe, če jih niste imeli več). Če ti je ta oseba narobe prebrala številko, je vod te osebe izgubil eno življenje (ali to osebo). Časa smo imeli do pol enih. Tri, štiri, zdaj!

Do pol enih so bili vsi vodi razen volkov brez življenj (volkovi so imeli še štiri). Lisice so bile izločene, ostali vodi pošteno okleščeni. Voditelji so razglasili še zadnjo tekmo.

Med potekom tekme se je nekaj dogajalo tudi pri kozorogih. Ožbej Podgoršek, zastavonoša, je imel predebel in prekratek štil za zastavo, zato so mu ga voditelji prežagali. Ker ni imel štila, smo morali za vsako uro brez zastave (od desetih naprej) naredili deset dodatnih sklec – ob enajstih deset, ob dvanajstih dvajset in tako naprej. Ker bi po tem postopku do konca tabora naredili okoli sedem tisoč osemsto sklec, smo izkoristili dejstvo, da na hrbtu nimamo več črk in številk ter se odpravili iskat novo palico. Do takrat, ko smo jo našli, je bila ura pet do enih, morali pa smo jo še obrezati in zastavo privezati gor. Rešitev pred sklecami smo zamudili za kakih trideset sekund.

Zapovrh pa smo še izgubili veliko igro. Zmagali so volkovi, že zaradi številčne premoči, kaj šele prednosti v življenjih. Za nagrado so jim voditelji skuhali večerjo.

Skuhali pa so večerjo tudi vsem ostalim, kajti z občine so klicali, da ne smemo več kuriti na prostem zaradi suše. Tako smo tudi mi dobili večerjo, kuhano pri voditeljih na gorilniku. Menda pa je bila večerja volkov vseeno boljša.

Zvečer so bile planirane poroke ob tabornem ognju, a ker smo ostali brez tabornega ognja, so oltar osvetljevali le žarometi avtomobilov, ki so jih pripeljali voditelji. Vseeno so bile zelo zabavne, potekale pa so približno takole:

Najprej je Domen Kavčič (v preobleki župnika) poklical par pred oltar, nato je ministrant (Matjaž) na neko nenavadno pihalo zaigral poročni marš (ne prav blesteče) in par je prišel pred oltar. Mladoporočenca je Domen vprašal: »Prihajata sem neprisiljena in povsem trezna?«

Ženin in nevesta (tudi, če ne): »Ja.«

»Potem se verjetno že dobro poznata? Bomo preverili. (Ženinu): Kateri šampon najraje uporablja nevesta? (Ko mož odgovori, ženi): Je to res?«

Nevesta (tudi če ni): »Ja.«

Duhovnik (nevesti): Koliko cvekov je dobil tvoj ženin v osnovni šoli? (Ko odgovori, ženinu): Je to res?

Ženin (tudi če ni): Ja.

Po tem izpraševanju je Domen narekoval paru poročno zaobljubo. Po navadi je šla nekako takole: 'Zvest bom svoji ženi, dokler naju smrt ne loči – ali pa kakšna druga poroka.' Ali: 'Zvesta bom svojemu možu in pustila Marjana.'

Ko je bilo to opravljeno, sta si mladoporočenca izmenjala prstana, Domen pa ju je pokropil – po domače: namlatil s prej v vodi namočeno smrekovo vejo. Nato sta se poljubila na lica in Domen je poklical naslednji par.

In bil je romantičen večer, ki mu je sledilo jutro devetega dne.

Deveti dan je bil IV dan (ne četrti, IV sta črki veje izvidnikov in vodnic, imenovane tudi 'četa'). To je pomenilo, da so voditelji brez sledu izginili, njihovo vlogo pa so prevzeli vodniki. Nekateri so mislili, da bo zdaj ozračje bolj sproščeno kot druge dni, a so se motili. Vodniki so se zavzemali za disciplino prav tako goreče kot voditelji, kar je povzdročilo precej godrnjanja. Sicer pa smo tisti dan podrli šotore, en WC, Čenčarja (s tem ni bilo dosti dela), pot preživetja, zakopali blatno jamo in pripravili še zadnji taborni ogenj.

Bilo je kar nekaj dela, ampak kosilo je bilo pa mega! Za IV dan je navada, da si vsak vod naroči sestavine za svoje kosilo. Če naročiš veliko, običajno ne dobiš vsega, ampak letos smo dobili še več, kot smo naročili – čebule. Dobili smo celo vrečo čebule preveč.

Ob sedmih so se voditelji vrnili v tabor, ki ga ni bilo moč spoznati. Stala sta samo še dva šotora, čenčarja nikjer, vse je bilo počiščeno.

Zadnji veseli večer je spremljala senca žalosti. Višji vod se je poslavljal. Naslednje leto bodo šli v noviciat in le redki se bodo vrnili (kot voditelji).

Bilo je grenko slovo, čeprav jih bomo spet videli. Nato smo vzeli armaflekse in se napotili v noč.

Prespali smo v bivakih, ki smo jih naredili med Kohoškimi Ighami, nekateri pa na prostem, ob tabornem ognju, na katerega so nalagali zadnje dokaze, da je bil tabor kdaj tu. Predvsem so bili ti dokazi v obliki krajnikov, ki jih nismo porabili za grajenje in so se valjali po hribu. Nato smo jih na IV dan zložili ob ognjišče, da bo ogenj gorel celo noč.

Bila je noč in bilo je jutro desetega dne.

Velik del dopoldneva je bil namenjen podiranju jambora. Šteli smo udarce: »Cip, cop, cip, cop!« Pobirali smo stave, ali bo padel na 'cip' ali na 'cop.' Čeprav je možnost, da pade na 'cip' povsem enaka možnosti, da pade na 'cop,' je za 'cop' glasovalo kakih osemdeset procentov ljudi. In imeli smo prav. Jambor je padel, vrh se je odlomil in odšli smo domov.

                                                                                   Matevž Demšar

Opravičujem se vsem, ki sem jih s kom zamešal ali pa njihovo ime narobe zapisal.