Z Goričkega v ... Celje. oz. tabor v Šalovcih

Klanovski tabor je bil letos nekoliko drugačen kot je običajno. Nismo se peš odpravili dogodivščinam naproti, temveč smo se odločili da jih poiščemo v Prekmurjem, ki za skavte ni nevem kako priljubljena destinacija. V dobrem tednu našega...

Naprej
Nazaj
Emonada
taborIV2016-2
taborIV2016
obljube2016
taborPP2014
zimovanjeIV2013
rutke
taborIV2014
taborNOPP2014
SKVO

Z Goričkega v ... Celje. oz. tabor v Šalovcih

ponedeljek, 21. julij – nedelja, 27. julij 2014

Klanovski tabor je bil letos nekoliko drugačen kot je običajno. Nismo se peš odpravili dogodivščinam naproti, temveč smo se odločili da jih poiščemo v Prekmurjem, ki za skavte ni nevem kako priljubljena destinacija. V dobrem tednu našega obiska smo vzljubili ravnino in gotovo jo bomo še kdaj obiskali.

Tabor smo začeli na vlaku. Čeprav je Slovenija majhna, se zdi s pomočjo slovenskih železnic ogromna. Do Šalovcev, kjer je bil naš cilj smo namreč potrebovali 6 ur.  in kam smo se pravzaprav odpravili? Odločili smo se, da bomo svoj časa namenili za pomoč na eko-socialni kmetiji Korenika. Tam delajo ljudje, ki zaradi različnih razlogov nimajo zaposlitve in pomagajo vzdrževati kmetijo (srednje uspešno). Lastnik se je naše močne roke naučil uporabljati šele proti koncu tedna, tako da nas ni kaj prida izkoristil, oz. v močne roke deklet sploh ni verjel zato smo imele me čast, da smo gospem pomagale pri zeliščih (uuuu) in bile v izjemno pomoč. Smo pa namesto trdega dela na kmetiji razveseljevali otroke, ki so imeli svoj tabor istočasno z nami. Postavili smo jim šotor in jim peli zabavne pesmi. Ker smo bili vsem v tako veselje smo se lahko zadnji dan preizkusili v jahanju konjev. Tudi Glamur in Zara (konja) sta takoj podlegla našemu šarmu in odločili smo se da gremo drugo leto na tabor s konji (sredstva dobrodošla J). Ker dela na kmetiji ni bilo na pretek oz. so se odločili da ga nam prihranijo, smo morali poskrbeti za lastno zabavo. Postali smo profesionalni frizbičarji, nekateri so (verjamem) iskreno uživali v betmenu/ih, osebno sicer ne vem, če bom kdaj do odkrila vso čarobnost te igre, za zraven pa smo premagovali zakone fizike in blesteli na slacklinu.

Na koncu tedna smo se kar s težavo poslovili od udobnega senika na katerem smo spali, od gostoljubnih lastnikov, od oskrbnikov konj, od dobre kuhe prekmurskih kuharic in zanimivih delavcev. Vendar pa se tabor s tem še ni zaključil. Naši čudoviti voditeljici, stegovodkinja Neža in nepogrešliva sovoditeljica Polona sta imeli v rokavu presenečenje. Odpravili smo se do Celja, tam pa smo se razdelili v mlajšo in starejšo skupino in se ločeno odpravili do Šmartinskega jezera. Mlajši smo pod budnim očesom Polone odšli naprej in kupili vse potrebno za kosilo. Ob jezeru smo spoznali radodarnega gostilničarja, ki nam je priskrbel žar in streho nad glavo, ko je kazalo na dež. Imel je prisrčnega psa Balija in vsem nam bo s svojo prijaznostjo ostal v najlepšem spominu (ne vem kako se imenuje gostilna ampak bi naredila reklamo če bi vedela J). V jezeru smo se nakopali in pripravili odlično kosilo in kasneje romantično večerjo ob kateri smo se poslovili od Matije, Petra, Markota, Boštjana in Neže, ki nas drugo leto zapuščajo. Utrnila se je marsikatera solza L. Pogrešali jih bomo predvsem pa vse njihove norčije in potegavščine.

V solzah smo zaspali in se naslednji dan odpravili v Ljubljano. Ljubo doma, kdor ga ima.

Urša šega, Ready Steady Puma