Prehodi 2012

Oči uprte v višave, desnice v pozdravu, glasovi ubrani, srca željna skavtskega duha... Doneča pesem nas je po tednih premora na oktobrsko megleno jutro zopet združila in zastave so že dosegle vrh draveljskega jambora, ponosa našega stega. Po...

Naprej
Nazaj
Emonada
taborPP2014
rutke
zimovanjeIV2013
taborIV2016-2
taborNOPP2014
obljube2016
taborIV2016
SKVO
taborIV2014

Prehodi 2012

nedelja, 14. oktober 2012

Oči uprte v višave, desnice v pozdravu, glasovi ubrani, srca željna skavtskega duha...

Doneča pesem nas je po tednih premora na oktobrsko megleno jutro zopet združila in zastave so že dosegle vrh draveljskega jambora, ponosa našega stega.

Po uvodnih besedah stegovodkinje nas je pot popeljala na Vrzdenec, trušču umaknjeno vasico.

V idilični okolici smo vdihnili svež zrak, pronicljivi sončni žarki pa so nas pobožali po licih. Po seriji deževnih dni preteklega tedna je dan veliko obetal. Da ima steg Ljubljana 3 prehode, je bilo očitno znano tudi vremenu.

Emocij polnim besedam odhajajočih je sledil negotov tek v veje njihove prihodnosti. Čeprav so za opotekanje krivili izgubo ravnotežja, je pravi razlog nestabilnega koraka tičal drugje . Bili so nervozni. Strah pred preizkušnjami jih je ohromil.

Znotraj posameznih vej so stari mački v inovativnosti prekosili sami sabe. Nadvse pomembni za IV-jevca so usvojeni »Gangum style« koraki, če še kdo ne ve. S petjem, plesom, motoričnimi sposobnostmi in karizmo je novopečenim volčičem, izvidnikom in vodnicam vendarle uspelo dokazati, da so dorasli svoji novi veji. Potrebe po pripadnosti so bile zadovoljene in koraki so postali stabilnejši.

Sedaj je bila lakota tista, ki jo je bilo potrebno potešiti. Ob ognju s hrenovkami na palicah smo podoživljali trenutke s poletnih taborov. Za odmik od tradicionalnosti pa so poskrbeli klanovci. Ko smo zagledali kup palačink, nam je postalo jasno čemu so ves čas ždeli v hišici.

»Dobri Bog, prosim te, da bi se imeli pri skavtih vedno tako lepo kot smo se imeli danes«. Tako se je glasila najpogostejša prošnja, ki smo jo iz ust volčičev slišali pri Sveti maši, s katero smo zaključili skupno druženje. Zagotovo ga ni junaka, ki si upa podvomiti v izpolnitev želje naših najmlajših.

Uršula Mavrič