Potovalni tabor Kajmak klana 2024
torek, 23. julij – ponedeljek, 29. julij
Popotniški tabor Kajmak klana
Mami Lea in oči David sta svojih 9 otrok peljala na počitnice. V tretje smo prišli na avtobus, med tem so nekateri divje kolesaril do centra. Izkrcali smo se v Ukancu, kjer smo se kopali in kosili. Pot smo nadaljevali proti Komni, kjer smo prespali. Na Komni smo začeli ambientacijo na temo Gorske rože in s petjem prislužili kakav za gres. Cel tabor smo ogromno prepevali in definitivno dobro izkoristili kitaro, ki smo jo nosili sabo. Še vedno pa nam ni uspelo prepeti cele nove pesmarice Naslednji dan smo štartali zgodaj, saj nas je čakala pot čez hribe. Prehodili smo kočo pod Bogatinom, mimo Krnskega jezera do Krna. Na sedlu pod njim smo si nato skuhali in v dežju pojedli. Cel dan nas je pralo in izpiralo švic. S Krna smo se spustili na Primorsko stran do vasi Krn, kjer smo prespali na skednju prijaznih gostiteljev. Ta dan je bil čudovit in hribovit, a nas je tudi izmučil, saj smo bili na poti več kot 12 ur s premalo magnezija, ki bi nam vrnil elektrolite.
Naslednji dan so nas zbudili zvoki traktorja, kar smo ob 5ih uspešno prespali, ob 8ih pa smo se z musklfibrom odvleki do Zatolmina, kjer nas je čakala nevesta (po)Licija, ki nas je postregla z odličnim kosilom. Po nujno potrebnem popoldanskem počitku, smo do večera urejali in čistili okolico cerkve in cesto. Luciji smo zelo hvaležni za tople obroke in čist wc, ki smo ga temeljito izkoristili (porabili dobri dve rolci wc papirja).
V petek smo si želeli priti do Kobarida, a smo na pol poti omagali in popoldne prelenarili na bregu Soče, kjer smo se skopali (=umili). Večer ob ognju smo preživeli na drugem bregu in tu tudi prespali (končno v visečkah). Naslednje jutro smo se spet odpravili v Kobarid in se tokrat ustavili v kampu Koren na kopanju v Soči. Popoldne smo skočili na bus-kombi, ki nas je pripeljal do mostu na Nadiži. Utaborili smo se nekaj 100m nižje in se odpravili na raziskovalno ekspedicijo v obe smeri po reki. Iskali smo namreč glino, da bi izdelali glineno peč in si za večerjo spekli pico. Žal gline nismo našli, zato smo pico pekli na inovativnejše načine- v izprošeni alufoliji in na v ognju segretih kamnih. Najokusnejša pica v življenju! Žal spanje v parku Nadiža ni povsem po pravilih zato tukaj navajamo nekaj izgovorov, če se kdo v prihodnje znajde v podobnem položaju in sreča kakšnega redarja:
Smo gluhonemi
Se vržemo v vodo in vpijemo "Mestni redar!"
Nekdo se postavi pred ogenj, ostali ga špricamo
Lea in David vodita tabor za otroke s posebnimi potrebami, Lea se nato zjoka redarju kako težko življenje imajo in naj jim pusti pristno izkušnjo
Vsi se slečemo
Vsi skočimo v vodo, razen Janez, ki se dela da je sam prinesel vse ruzake in pokaže svoje mišice "try me!"
Redarja pretepemo/ga držimo pod vodo dokler se ne spokamo in pobegnemo
Kaj smo naredili mi? Prespali smo ob Nadiži v visečkah in ob 5ih zjutraj Jana poslali v izvidnico in po vodo. Redarja ni srečal, si je pa pri tem grdo poškodoval koleno. Kljub temu smo se že ob 6ih odpravili do Napoleonovega mostu, kjer smo se še malo naspali in pot nadaljevali po reki. Na poti smo našli tudi Kajmak jajce iz katerega se bo izvalil orel. Ali zmaj. Ali žaba. Ne vemo še točno. Popoldne smo se kopali v koritih Nadiže in skoraj prišli v Kobarid. Ker nas je ujel dež smo s sladoledom vedrili in potem tudi prenočili pod streho bara v Robiču. Z dovoljenjem lastnika seveda.
Zadnji dan smo se poslovili od treh odhodnikov in ata Davida, ki so med branjem svojih pisem morali valiti Kajmak jajce in zaključili z ambientacijo. Okoli poldneva smo se bogatejši za eno novo skavtsko izkušnjo odpravili proti domu.
