Kekec, Tabor Krdela košatih repkov 2023

petek, 14. julij – petek, 21. julij 2023

Pokaži / skrij lokacijo

Poletni tabor VV Košati repki, Kekec

Mokronog 14.-21.7.

Na Veseli planini so začele izginjati živali. Od mnogoterih koz sta na koncu ostali samo še dve. Planina se je preimenovala v Žalostno goro. Da bi stvari prišli do dna, so poklicali Kekca, da bo skrivnost ugnal v kozji rog. Prišel je z Rožletom, Mojco, Tinkaro, Jerico in družbo mladih pastirjev.

Pastirci so se v petek popoldne pripeljali z vlakom in nato pripešačili do planine. Z igro so se razdelili v pastirske skupine, se spoznali s kozicami in planino. Po večerji smo se naučili Kekčevo pesem, se malo zabavali, nato pa šli spat. Naslednji dan si je vsak pastir sešil svojo pastirsko čepico in jo po želji okrasil. Takrat se je na planini oglasil stric Kosobrin, prišel je na obisk. A joj, prejoj, naša Jerica je nekaj hudo zbolela. Boleli sta jo hrbet in glava. Po kosilu nam je Kosobrin pokazal vse rastline, ki bi znale pomagati za glavobol, za bolečine hrbta pa ni vedel pomoči. Zeli so delno pomagale, da je Jerica lahko prisostvovala zabavnemu večeru ob ognju, ko nas je Kosobrin zapustil zaradi nujnih opravkov. Ker pa se ni do konca izboljšala, je Kekec razkril, da v tem času Pehta na vrhu Žalostne gore nabira Mesečni cvet. Da se Pehta malo bolj spozna na zdravilne rastline, ve vsak pastir, zato smo sklenili, da jo bomo ponoči na vsaki 2 uri iskali.

A do jutra je ni nihče našel. Jerica pa je bila slabotna, stokala je, da nam je bilo res hudo. Sklenili smo, da jo bomo to noč iskali na vsake pol ure. Takrat se nam je pridružil še pastir Petrček, da bo prevzel njene dolžnosti v kuhinji. Odleglo nam je, saj smo se bali, da ga je zgrabil Bedanec. Po jutranji sveti maši smo še bolj zaživeli pastirsko življenje. Naučili smo se skovikati z rokami in se igrali pastirske igre. Po kosilu smo se malo špricali z vodo, se hladili, in večer zaključili ob ognju. Sledilo je novo nočno iskanje Pehte. K sreči smo jo le dobili in vsa pisana pastirska druščina se je zbrala na vrhu okoli nje. Pomagali smo ji nabrati razne sestavine za njene zvarke in v zahvalo nam je pustila zdravilni napitek. Jerica se je takoj počutila bolje in odpravili smo se na zasluženi spanec.

V ponedeljek smo zrezali kar je bilo za narezati za kosilo, pridobili kravje mleko in ga nalili v skodelice. Želeli smo narediti kislo mleko. Vedeli smo, da mora biti na toplem dan in pol zato smo ga dali ven v senco. Po kosilu pa smo po pastirskih skupinah izdelovali štrudl. Živeli smo ležerno pastirsko življenje in pazili na koze.  Po zabavnem večeru smo šli spat.

Zjutraj smo se odločili, da se bomo bolje spoznali z načinom tamkajšnjih pastirjev, zato smo se odpravili do bližnje planine. V Deželi kozolcev smo se naučili kako se na kozolce naloži slamo, in otroške igre. Med kozolci pa smo šli po sledovih tamkajšnjega škrata. Med pohodom nazaj na našo planino je pritisnila strašna vročina in celo Kekčeve zgodbe niso kaj dosti pomagale. Pri hiši smo se zgrudili v senco in se po krajšem počitku začeli zalivati z vodo in se tako umili. Ugotovili smo, da je naše kislo mleko bilo na preveliki vročini, zato ni uspelo. Zvečer smo želeli zakuriti ogenj, a se je naredilo neurje, katerega smo prevedrili v naši pastirski koči.

V sredo smo utrujeni od prejšnjega dne le skrbeli za koze in se pred vročino skrivali v senci. Malo peli in skovikali, gradili ogenj in počivali. Ker pa je zvečer vreme slabo kazalo, smo imeli zabavni večer v hiši. A ker so Kekca napadli v vsaki igri, je razjarjen odšel na sprehod, da se razkadi. Pastirci so šli spat. Zbudilo jih je kričanje in direndaj pred hišo. Kekca so na njegovem sprehodu zapazili Bedanec in njegovi pajdaši! Zgrabili so ga, preden bi lahko vstopil v hišo in ga odvlekli. Zdaj pa so pastirci morali mimo Bedanca in njegovih do Kekca ter zbirati zlate češarke. Ko so jih nabrali dovolj, se je za dramatični efekt začel ulivati dež in ugnali so Bedanca in njegove za vedno.

V četrtek smo praznovali in gradili velik ogenj. 4 pari so se odločili za skavtsko poroko. Prelevili smo se nazaj v volčiče in pisali v zlate knjižice. Zvečer smo priredili veliko slavje, sladica, hrenovke in tvist. A preden je zmanjkalo hrenovk, je v gozdu začelo pokljati. Zabliskalo se je in takrat je prvo zrno toče padlo v ogenj. Zbežali smo v hišo in tam zabavni večer tako kot vedno zaključili s pravljico iz debele Akeline bukle.

V petek je sledilo pospravljanje, ceremonija odhoda starejših volčičev in potovanje proti skupnemu delu tabora.

Umetniški zvitorepec