Zimovanje IV 2019

Bila je najtoplejša zima v zadnjem stoletju. V petek ob 9.30 smo se skavti Ljubljane 3 zbrali na trgu Janeza Pavla Drugega, kjer so nam voditelji, našemljeni v Gorjance, uprizorili manjšo dramo in rekli, da naša planina ni več rodovitna. Ne vem,...

Naprej
Nazaj
Emonada
taborIV2014
SKVO
obljube2016
taborNOPP2014
taborIV2016-2
taborIV2016
taborPP2014
zimovanjeIV2013
rutke

Zimovanje IV 2019

petek, 1. marec – nedelja, 3. marec

Bila je najtoplejša zima v zadnjem stoletju.

V petek ob 9.30 smo se skavti Ljubljane 3 zbrali na trgu Janeza Pavla Drugega, kjer so nam voditelji, našemljeni v Gorjance, uprizorili manjšo dramo in rekli, da naša planina ni več rodovitna. Ne vem, zakaj bi to rekli v Dravljah, ki niso planina, toda čez kakšno uro smo že plezali proti vasici Otalež, za katero bi to lahko veljalo. Še preden smo stopili na Otaleška tla, so se samozvani Gorjanci navduševali, kako krasna je nova planina in kako z lahkoto si bomo našli hrano. Po kosilu, ki je na naše veliko začudenje vsebovalo tuno (»Mar obstajajo tudi sladkovodne tune?«), nam je Gorjana, ena od Gorjancev (sumljivo je bila podobna Andreji), razložila, kako za nas skrbita boginja Gorjanka in polbog Goran, nam povedala zgodbo o liliji življenja, ki je nekje skrita in je noben smrtnik ne more ukrasti, zgodbo pa je končala z mračno prerokbo: nekega dne bo nekdo ukradel lilijo, nastala bo tema in planine ne bodo več rodovitne. Da pa bo Gorjanka za tatom poslala vihar, ki bo lilijo prinesel plemenu, ki je tega vredno. Dvomim, da je kogarkoli od nas presenetila novica, da je Goran ukradel lilijo, še manj pa, da smo jo dobili mi. Da smo zdaj v času krize, so nam poskusili voditelji prikazati tako, da smo dobili za večerjo (le) lonec krompirja. In bil je večer in bilo je jutro drugega dne. Dan smo začeli z zajtrkom, ki so ga voditelji očitno pričarali s pomočjo lilije (če je bil tisti krompir res zadnja zaloga), nato pa smo se posvetili iskanju Gorana. Voditelji so poskusili zanetiti tekmovanje in sovraštvo med vodi ter bili skrajno neuspešni. Na koncu je Gorana našel Janez iz voda Orlov. Privedel ga je k voditeljem in nato smo ga intervjuvali. Že do zdaj se nam je zdela zgodba zimovanja nenavadno podobna zgodbi filma Moana, zato nismo bili posebno presenečeni, ko nam je Goran povedal, da je vihar odpihnil tudi njegov dragoceni rog, brez katerega nima čarobnih moči. Rekel je, da ima njegov rog najverjetneje nek tip po imenu Palacoman, ki rad zbira svetleče stvari. Ker je bila pustna sobota, smo enemu članu našegih vodov napravili masko, da bi se lahko pritihotapil v Palacomanov brlog, ostali pa smo začeli razmišljati o tem, kako bi ga ujeli ali vsaj zamotili. Voditelji so k stvari pristopili tako, da so nam naročili, naj izdelamo okoli sto petdeset lilij, češ, palacoman že dolgo išče lilijo življenja, nato pa jih nastavimo za vabo. Vsak je dobil svojo lilijo, lahko pa smo jo komu ukradli tako, da smo se z njim igrali kamen, škarje, papir. Poskusili so spet ustvariti tekmovanje med vodi in nekaj časa jim je še kar šlo. Na njihovo veliko nesrečo pa smo Orli in Kozorogi kmalu začeli sodelovati, sledili so Volkovi in Pume, na koncu pa vsi. Ubogi voditelji – pa tako so se trudili.

Končna past je bila videti tako: Volkovi so izdelali nekakšno ploščad (podlaga je bila namreč precej strma), jo pokrili s smrekovimi vejami in nanjo zložili lilije. Kozorogi smo izdelali ogrado, jo s pomočjo drugih vodov obdali s smrekovimi vejami in nekaj fantov se je skrilo vanjo. Nato smo se vsi skrili in opazovali dogajanje.

Videti pa je bilo kar veliko. Palacoman, ki je do tega trenutka v svojem brlogu prepeval pesem 'Shiny,' je zagledal lilije, in se pognal proti njim. Stopil je na smrekove veje, na katerih so lilije ležale, in padel. Iz ograje so stekli Jakob, Marko, David in Peter ter, če me spomin ne vara, Ožbej in Matjaž. Naskočili so Palacomana in ga pritisnili ob tla, medtem ko je Janez Pavel vzel Goranov rog. Ostali smo skočili iz skrivališč in zdirjali proti Palacomanu. Fantov, ki so ležali na njem, je bilo preveč, začeli so se kotaliti z njega in potrebne so bile okrepitve. No, pravzaprav okrepitve niso bile niti malo potrebne, saj je Janez Pavel že imel rog in ga izročal Goranu. Ta je rekel, da je rog sicer poškodovan, vendar nam je vseeno pripravljen pomagati. Z Janezom sta lilijo zasadila v kup zemlje ob gozdni poti in življenje se je začelo vračati na planino. Ker voditeljem nismo hoteli pokvariti veselja, smo začeli začudeno vzklikati: »Uuuuu!«, »Vaaauuu!«, »Čudovito!«, »Cvetimo!« in »Neverjetno!«, ampak popolnoma prepričan sem, da smo imeli vsi v glavi isto vprašanje: »Kako da je že prej ni nihče ukradel, ko je na tako očitnem mestu?« Dan smo zaključili s tabornim ognjem. Prižiganje je trajalo pet minut, a bilo je vredno. Plameni so bili visoki poltretji meter in iskre so letele v rojih! Čudovito.

Zimovanje se je končalo z mašo v nedeljo, nato pa smo polni bogatih izkušenj in energije (kajne?) odšli domov.

 

Matevž Demšar, vod Kozorogov